Nič ne kaže, da bi Miha Kordiš in njegovo levo krilo z vodstvom stranke Levica zakopala bojno sekiro. Spomnimo, notranja trenja so pljusknila v javnost že pred lanskim kongresom stranke, ko je Kordiš vodstvu očital pomik na sredino in zmotno zadovoljnost z delovanjem v okviru ministrstev in parlamenta. Da bi stranka morala svoje programske ideje ves čas širiti tudi na terenu, se povezovati z enako mislečimi civilnodružbenimi akterji in aktivirati pasivne lokalne odbore, vztraja tudi danes. Po kongresu so sicer spori javno potihnili, počilo pa je znova februarja letos, kar je privedlo do izključitve Kordiša iz parlamentarnih delovnih teles, konec prejšnjega meseca pa je svet stranke sprejel še sklep o zamrznitvi Kordiševega članstva v Levici.
Čakajo na disciplinsko komisijo
S Kordiševim javnim nastopanjem se sedaj interno ukvarja disciplinska komisija. Vodstvo mu očita resne kršitev statuta stranke, in sicer da deluje razdiralno ter javno napada svoje poslanske kolege, ministre in stranko, so navedli v Levici. Izključitev ni izključena. »Smo v koaliciji, on pa se obnaša kot najhujša opozicija,« je ob tem slišati neuradno. Kdaj bo komisija sporočila odločitev, ni jasno, saj roka nima, v vsakem primeru pa naši sogovorniki napovedujejo, da bodo sledile pritožbe na to odločitev. V takšnem primeru bi imel končno besedo svet stranke. Kordiševo levo krilo je po omenjenem lanskem kongresu sicer zasedlo 15 od 25 sedežev v svetu stranke, pri čemer pa po letošnjih odhodih iz stranke sestava sveta s tega vidika ni več reprezentativna.
Na vprašanje, koliko je še možnosti, da bi zgladili spor, je Kordiš za Dnevnik dejal, da ta vrata pušča odprta, a da je za to kakšen »promil možnosti«. »Je pa za kaj takšnega potrebna politična pripravljenost, da se dela malo drugače, kot se je delalo doslej.« Kaj ima v mislih? Sam pravi, da nič drugega kot spoštovanje tega, kar je zapisano v programu stranke in dogovorjeno v koalicijski pogodbi. Boriti se za javno zdravstvo, krepitev socialnih transferjev, opozarjati, da niso dovolj minimalne uskladitve minimalne plače, aktivno nasprotovati nabavam orožja. Levo krilo je z začetkom jeseni sicer že začelo vlagati svoje zakonske pobude in javno opozarjati na napake vlade, koalicije in funkcionarjev Levice. Na očitek lastne stranke, da navzven nastopa, kot da ni član koalicije, Kordiš odgovarja, »da brez primernega pritiska in akcij na terenu učinka ne more biti«.
Konflikt topi podporo stranki
Tako kot Kordiš tudi tisti sogovorniki iz stranke, ki se ne strinjajo z njegovim ravnanjem, ocenjujejo, da ni več prav veliko možnosti za zbližanje pogledov. Vsi indici kažejo, da si pripravlja platformo za samostojno politično pot, ob tem pa noče izstopiti iz poslanske skupine in stranke, je slišati očitke. Kordiš je bil sicer v nedavnem intervjuju za Reporter zelo kritičen do nekdanjega koordinatorja Levice Luke Mesca. »Delodajalci se smejijo, ker jim minister Mesec tako lepo pomaga nižati plače,« je povedal novinarjem. Mesec je že pred tem dejal, da Kordiš v stranki ni več dobrodošel. Izrazito nezadovoljni z dogajanjem so tudi lokalni odbori, nekateri so celo zahtevali, da se Kordiša takoj izključi iz stranke. Zamrznitev članstva sicer pomeni, da recimo ne more biti več član sveta stranke, prav tako v primeru volitev ne bi mogel na njih kandidirati.
Raziskave javnega mnenja medtem kažejo, kako se Levica po vstopu v vlado Roberta Goloba giblje na meji parlamentarnega praga. Interni konflikti na strankino izhodišče pred naslednjimi volitvami blagodejnega učinka nimajo, opozarja tudi politolog dr. Marinko Banjac: »Gre za prenos konfliktov med različnimi strujami znotraj stranke v javnost. Treba se je zavedati, da čiste enotnosti in koherentnosti v stranki v resnici nikoli ni bilo in da s tega vidika razkol ni posledica enega trenutka. Stranka je v situaciji, ko mora odgovarjati na vprašanje 'kaj nam je narediti?', in tu se razlike v viziji lahko pretvorijo v razpotja. Kordiš na eni strani sili v bolj čisto levo opcijo, medtem ko drugi del soglaša s tem, čemur lahko rečemo socialnodemokratski model, ki je prilagodljiv in tolerira tudi (neo)liberalne politike koalicijskih partneric. Toda ne glede na končen izid – ali bo šlo za pomiritev ali za dokončen razhod – je situacija za stranko slaba. Namesto da bi se ukvarjala z vprašanjem nadaljnjega razvoja progresivnih politik in širjenja podpore, se bo morala praktično v celoti orientirati na vprašanje preživetja. S tem pa bodo tudi dosežki njenih resorjev pod to vlado pozabljeni hitreje, kot bi bili sicer.«
