Število prebivalcev Slovenije, ki so brez osebnega zdravnika, se tudi letos vztrajno zvišuje: 31. januarja jih je bilo 136.630, 31. marca pa že 142.102. Med njimi je 20.743 otrok in mladostnikov, kar pomeni 1825 več mladoletnih prebivalcev brez zdravnika kot konec januarja. V ambulantah za neopredeljene, ki so namenjene ljudem brez zdravnika, otrok sicer ne sprejemajo.
Erozija sledi odhodom
Število prebivalcev brez zdravnika se je med koncem januarja in koncem marca najbolj povečalo na območju izpostav ZZZS Laško, Šmarje pri Jelšah, Ljubljana, Kranj in Kočevje. Pri tem so zajeti tako slovenski kot tuji državljani z bivališčem v Sloveniji.
Ambulante s prostimi zdravniki so redko posejane. Konec marca je paciente na novo sprejemalo 137 od 1084 družinskih zdravnikov, med 348 pediatri v osnovnem zdravstvu pa jih je dodatne paciente vpisovalo 112. V obeh primerih se delež zdravnikov, ki si jih lahko prebivalci še vedno izberejo, zmanjšuje. Del pacientov brez zdravnika ostane tudi takrat, ko v zdravstvu uspešno nadomestijo zdravnikovo upokojitev ali odhod, saj na novo zaposlenim specialistom ni treba sprejeti vseh predhodnikovih pacientov.
Mejo, pri kateri lahko začnejo v ambulantah družinske medicine ter v otroških in šolskih dispanzerjih odklanjati dodatne vpise, so oblasti v mandatu Šarčeve vlade postavile pri 1895 glavarinskih količnikih, ti pa so odvisni tako od števila kot tudi od starosti pacientov. Še prej so se za zniževanje praga, ko lahko specialist zavrne dodatne vpise, z zdravniki dogovorili v vladi Mira Cerarja. Zagotovila, da prebivalci pri tem ne bodo prikrajšani, so se v zadnjih letih sesula v prah.
Redke dodatne ambulante
Vsakoletni splošni dogovori, ki so razdelili zdravljenja in denar zanje, so sicer predvideli dodatne ekipe za osnovno zdravstvo. Širitve ambulant družinske medicine ter otroških in šolskih dispanzerjev je napovedovala tudi uredba, ki je v mandatu Golobove vlade nadomestila splošne dogovore. To pa ni kaj dosti pomagalo, saj programi vedno znova ostajajo neoddani. Tako se je zgodilo tudi na letošnjem razpisu ZZZS: v prvem koraku so oddali program za malo več kot en tim splošne ambulante oziroma ambulante družinske medicine ter za en tim otroškega in šolskega dispanzerja, rok za prijave pa so podaljšali do konca leta. »Program nobeno leto ni bil oddan v celoti,« so spomnili v ZZZS.
Število prebivalcev brez zdravnika se lahko ob prihodnjih upokojitvah specialistov, pri katerih je bilo vpisanih več pacientov od sedanjega minimuma, le še povečuje. Rešitev je ponovno povečanje normativa ali pa povečanje števila zdravnikov v sistemu, ugotavljajo v ZZZS. Slednje bi lahko dosegli s povečanjem števila mest na medicinskih fakultetah, s pomočjo razpisov specializacij in z zaposlovanjem zdravnikov iz tujine, so našteli možne poti.
Skrbi, kot so je bili vajeni,
niso več deležni
V ljubljanskem zdravstvenem domu, iz katerega je lani odšlo 23 zdravnikov, pojasnjujejo, da se za delo pri njih trenutno zanima 20 zdravnikov iz tujine. Pet tujih zdravnikov, ki bi radi delali v njihovem zavodu, po podatkih zdravstvenega doma že pridobiva potrebno dokumentacijo. V prvih treh mesecih letošnjega leta so sicer zaposlili tri specialiste družinske medicine, zdravstveni dom pa je zapustil en družinski zdravnik. V prvem četrtletju letošnjega leta so se tam zaposlili tudi trije pediatri, iz zdravstvenega doma pa so odšli štirje zdravniki, ki so delovali v zdravstvenem varstvu predšolskih otrok ter šolskih otrok in mladine. Pri treh od teh odhodov je šlo za upokojitev.
V ljubljanskih ambulantah za neopredeljene paciente je trenutno vpisanih malo več kot 5000 ljudi. Odkar v državi delujejo tovrstne ambulante, se prebivalci na združenje za dostojno starost Srebrna nit zato, ker ne bi mogli do zdravnika, redkeje obračajo. Kar pa ne pomeni, da je obravnava v takih ambulantah, kjer se zdravniki izmenjujejo, enaka tisti pri osebnem zdravniku, je poudarila predsednica združenja Anita Caruso. »Pacienti ambulant za neopredeljene opažajo, da tam niso deležni skrbi, kakršne so bili vajeni pri svojem osebnem zdravniku. Ko hodijo od specialista do specialista, se nihče ne zavzame, da bi bila njihova obravnava celovita. Čuti se, da je odnos bolj pasiven.« Kljub dostopu do ambulant za neopredeljene po izgubi osebnega zdravnika tako ni več nikogar, ki bi jih usmerjal, jim dal informacije in skrbel zanje, je Anita Caruso povzela pripovedi starejših ljudi. Po oceni sogovornice bi bilo smiselno, da bi vsem prebivalcem čim prej zagotovili osebnega zdravnika.
