Čez dobrih pet mesecev se izteče četrti zaporedni petletni mandat aktualnemu direktorju z najdaljšim stažem v državni energetiki Marjanu Eberlincu. Ta je prvi in edini direktor državnega operaterja prenosnega sistema zemeljskega plina, družbe Plinovodi, vodi jo vse od njene ustanovitve leta 2005 (dlje od njega je državno energetsko družbo vodil le še Stane Rožman, nekdanji direktor Nuklearne elektrarne Krško, ki se je v začetku leta upokojil). Ob izteku aktualnega mandata bo Eberlinc star 71 let, a se bo aprila kljub temu potegoval za novega, nam je potrdil. Poleg njega si za naskok na direktorski stolček prizadeva več pretendentov. Po naših neuradnih informacijah Eberlinc tokrat naj ne bi užival pretirane naklonjenosti odločevalcev. Kot njegovega naslednika vse glasneje omenjajo Klemna Ferjančiča, ki je zadnjih devet let Eberlinčev svetovalec v Plinovodih in del vodstvene strukture družbe. Ferjančič sicer velja za kader SD, v Plinovode pa je prišel po stečaju podjetja SGP Tehnika, ki ga je tedaj vodil.
Še pred imenovanjem novega direktorja naj bi po naših informacijah Slovenski državni holding (SDH) sklical skupščino in imenoval nov nadzorni svet. Pravzaprav je presenetljivo, da tega doslej še niso storili. V nadzornem svetu Plinovodov namreč še vedno sedi tudi nadzornik, ki je bil imenovan v času vlade Janeza Janše – to je Janez Žlak, nekdanji predsednik uprave SDH v času Janševe vlade. Poleg njega so v nadzornem svetu še dolgoletni predsednik Tibor Šimonka in njegov namestnik Žarko Furman ter Hinko Šolinc, ki je bil edini imenovan v času vlade Roberta Goloba. Poleg naštetih sta člana nadzornega sveta še predstavnika zaposlenih. Kdaj bo SDH sklical skupščino in prevetril sestavo nadzornega sveta, še ni znano; verjetno se bo to zgodilo vsak čas. Od sestave novega nadzornega sveta – in političnih dogovorov v zakulisju – bo nazadnje odvisno, kdo bo imenovan za novega glavnega direktorja Plinovodov. Zanimanja za ta položaj je nedvomno veliko.
Slovenija bo še desetletja odvisna od plina
Plin bo namreč še desetletja igral zelo pomembno vlogo v energetski mešanici naše države. »Oskrba s plinom v industriji je v Sloveniji nad evropskim povprečjem, plin bo v obeh scenarijih (bodisi da bo šlo za energetski prehod le z obnovljivimi viri bodisi da bo šlo za prehod z obnovljivimi viri in jedrskim blokom, op. p.) predstavljal komplementaren vir za pokrivanje primanjkljajev pri nestabilni proizvodnji iz obnovljivih virov ali za sistemsko rezervo,« je v junijskem intervjuju v Dnevnikovem Objektivu povedal Eberlinc. Sodeč po aktualnem Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) se bo Slovenija tudi v primeru scenarija, ki predvideva energetski prehod zgolj z obnovljivimi vire energij – torej brez novega jedrskega bloka – še nekaj časa zanašala na uporabo (uvoženega) plina. Šele do leta 2030 naj bi bil pripravljen »program za postopno opuščanje distribucije plinov na območjih, kjer ekonomsko ni upravičen prehod na 100-odstotno obnovljive vire oziroma so na razpolago druge bolj učinkovite alternative«, izhaja iz NEPN. Uvoz plina bo ostal mlinski kamen okrog vratu slovenske energetske neodvisnosti, ki se ga zlahka ne bomo rešili, ne glede na usodo drugega jedrskega bloka.
»Dolgoročno bo oskrba s plini ozelenela. Vedno večji bodo deleži zelenih plinov, ki bodo razogljičili oskrbo s plini do leta 2050. Za industrijo bo zagotovo najzanimivejši zeleni vodik, tako na strani uporabe kot domače proizvodnje. Za široko potrošnjo bosta bolj uporabna biometan in sintetični metan. S prehodom na obnovljive pline bo oskrbo sčasoma mogoče zagotavljati tudi iz lastne proizvodnje, sprva v manjših deležih,« je v omenjenem intervjuju še razložil Eberlinc in ocenil, da bodo brezogljični plini v plinovodnem sistemu okrog leta 2050. Slovensko plinsko omrežje bo nadgrajeno s povezavami za prenos vodika do konca leta 2030, v celoti pa naj bi postal slovenski prenosni sistem del evropske vodikovodne hrbtenice do leta 2035.
Družba Plinovodi, ki skrbi za prenosno plinsko infrastrukturo in s tem za pretok plina po ceveh, bo imela eno ključnih vlog tudi pri gradnji nove infrastrukture za transport zelenega vodika in obnovljivih plinov, ki jo bomo potrebovali v naslednjih desetletjih. V teh investicijah bržkone tiči dodaten razlog, zaradi katerega je direktorski položaj v Plinovodih tako zanimiv.
Putinovo odlikovanje
Prispevek dolgoletnega direktorja Plinovodov Marjana Eberlinca k plinski oskrbi naše države, k razvoju družbe Plinovodi in celostnega plinskega sistema je nesporen: Eberlinc je nedvomno eden največjih plinskih strokovnjakov v naši državi. Leta 2000 je postal tehnični direktor v družbi Geoplin, tri leta kasneje namestnik glavnega direktorja in član uprave. Januarja 2005, ko je družba Geoplin ustanovila hčerinsko podjetje Plinovodi, je prevzel vodenje slednjega. Vso svojo kariero se je zavzemal za večjo porabo zemeljskega plina in nikoli ni naletel na kakršno koli nasprotovanje. V javnosti plin, vse do minule zime in ruske invazije na Ukrajino, ni bil izpostavljena tema ali stvar kakršnih koli polemik. Čeprav se tudi Eberlinc v preteklosti – do nastopa energetske krize – ni veliko javno izpostavljal, to ne pomeni, da ni bil že desetletja pomemben gospodarskopolitični akter. Nasprotno, pred poldrugim desetletjem mu je bilo zaupano vodenje pozneje propadlega projekta ruskega plinovoda Južni tok. »Naredili smo vse, da smo pripeljali projekt do končne investicijske odločitve. Zagotovili smo financiranje. Projekt je bil umeščen v prostor, državni prostorski načrt sprejet, kar je danes domala nepredstavljivo,« se je spominjal v omenjenem intervjuju. Južnega toka nazadnje nismo zgradili, ne glede na to pa je Eberlinc od ruskega predsednika Vladimirja Putina tedaj prejel odlikovanje za zasluge pri tem projektu. »No, danes je to, da Južnega toka nismo gradili, odrešitev, ker bi verjetno doživel usodo Severnega toka in bi imeli nasedlo naložbo,« je Eberlinc komentiral epilog te zgodbe.