Njegov glas je vse bolj slišan – to se pokaže ob zastoju na avtocesti. A žal nekateri posamezniki reševalni pas še vedno izkoriščajo za to, da vozijo hitreje.

Prometne nesreče so del vašega vsakdana. Vas še vedno pretresejo?

Seveda me. Vsaka nesreča, sploh ko so udeleženi otroci in ob hudih poškodbah, ostane v glavah, ne glede na to, da sem že dolgo del tega posla.

S smrtjo ste bili soočeni in ste še vedno. Ali kdaj razmišljate o minljivosti življenja?

Zavedam se minljivosti in tega, da danes si, jutri pa te ni več. Hitro se lahko zgodi dogodek, ki ti življenje postavi na glavo.

Ko ste na poti, morate zaupati preostalim prometnim udeležencem, tudi vaša varnost je odvisna od njih.

Voznik intervencijskega vozila se mora zavedati pomembnosti tega, da varno pripelje ekipo na kraj dogodka, a na poti do tja se lahko zgodi marsikaj, kar intervencijskemu vozilu podaljša čas prihoda. Veliko napora in zbranosti je potrebno, da intervencija sploh steče.

Se pogosti zgodi, da zaradi nespametne vožnje prometnih udeležencev izgubljate dragocene sekunde?

Res je, da včasih izgubljamo ne le sekunde, temveč tudi minute, a pogosto je tako, da ni kriv zgolj voznik, temveč so vzrok tudi zahtevnejše razmere, v katerih se je znašel. Kot voznik intervencijskega vozila se moram zavedati, kako naj ravnam, da bo intervencija varna za vse. Ob izrednih situacijah je za daljši čas naše intervencije nepravično kriviti zgolj enega voznika. Nujna vožnja nikoli ni izvedena šolsko, temveč je skupek nepredvidenih situacij.

Ob zastoju je nujno ustvariti reševalni pas. Se pri tem naša odgovornost konča ali moramo ob nesreči vendarle takoj priskočiti na pomoč?

Veriga preživetja je vsem dobro znana. Tisti, ki nesrečo vidijo prvi in se ustavijo na kraju dogodka, morajo poskrbeti za varnost, da ni kakšnega dodatnega trka. Pomembna sta tudi ocena razmer in klic na telefonsko številko 112, pri čemer je treba natančno opisati, kaj se je zgodilo in kje. Pogosto namreč gremo na intervencijo, a sploh ne vemo natančno, kaj se je zgodilo, ker dobimo premalo uporabnih informacij. Veliko ljudi se vozi mimo kraja nesreče z mislijo, da se ne čutijo sposobne dati prvo pomoč. A dejstvo je – če posameznik ponesrečencu pomaga, je to zgolj dobro. Hitra zagotovitev pomoči je še kako pomembna.

S pravilnim razvrščanjem se po podatkih policije verjetnost za preživetje žrtve poveča za 40 odstotkov. Vaš komentar?

Raje se izogibam številkam, ker je težko oceniti, koliko življenj je reševalni pas rešil doslej. Vemo pa za podatek, da se pri človeku z zastojem srca vsako minuto za 10 odstotkov zmanjšajo možnosti za preživetje po oživljanju. Če v prometu torej izgubimo nekaj minut, je to za ponesrečenega ogromno časa. Zato sta prva pomoč in reševalni pas tako zelo pomembna.

Iz lastnih izkušenj se mi zdi, da nekateri reševalni pas pogosto izkoristijo in hitro peljejo naprej. Pogosto nekaznovano.

Paradoks je, da za posameznike, ki izkoriščajo reševalni pas, kazen sploh ni predvidena. Ko sem bil leta 2017 v parlamentu in želel spremeniti ta nerodno zapisani člen o reševalnem pasu, si nihče ni predstavljal, da bomo v nekaj letih imeli težavo z ljudmi, ki ga izkoriščajo. Danes je to nujno uzakoniti, saj posamezniki pravila kršijo zavestno. Praviloma gre za lastnike vozil višjega cenovnega razreda. Zgolj en takšen voznik lahko povzroči ogromno škode, saj podaljša čas reševanja ali prevoz kritično obolelega. Predlagali smo, da se to obravnava kot hujši prekršek, tako da posameznik ob kazni 200 evrov prejme tudi kazenske točke. Tako lahko tudi tujci vidijo, da Slovenija na tem področju ni teksas in da vozniki ne smejo početi, kar se jim zljubi. Ko bo ta prekršek obravnavan kot hujši, bo tudi policistom v večjem interesu, da prekrškarje ulovijo in kaznujejo.

Na avtocestah nekateri resnično počnejo neumnosti. Sploh ob zastojih se vedejo, kot da imajo piknik.

Nekateri se res obnašajo, kot da so naše avtoceste postale parkirišče, zato se dogaja marsikaj. Tako smo ob zastojih videli otroke na kahlici, sprehajanje psov, rolkanje, hojo med vozili. Kot da ljudem ni jasno, da je to početje smrtno nevarno. Prepovedano je prepovedano z razlogom. Zdrave pameti včasih malo manjka, sploh takrat, ko se vozni čas podaljša in se od Ljubljane do Kopra vozimo tri ure. A takšna je realnost. Smo tranzitna država, avtoceste pa so stare 50 let in je prometa na njih enostavno preveč.

Na cesti ste doživeli veliko, tudi hude poškodbe. Lahko službo zvečer v popolnosti izklopite? Mar v krvi nimate adrenalina, da bi imeli težave s spanjem?

Težav s spanjem ali morečimi sanjami nimam. Reševalec in gasilec sem že več kot 20 let, doživel sem že mnogo tragedij, ki se jih še danes dobro spomnim in postanem žalosten. A vse to je del mojega poklica in s tem moram živeti.

Se na terenu pozna, da je vse več novejših avtomobilov, zato številni preživijo nesreče, v katerih bi pred leti umrli?

To drži. Tehnologija je v avtomobilih toliko napredovala, da nam dostikrat na kraju intervencije sploh ni jasno, kako je posamezniku uspelo nesrečo preživeti. Pika na i so asistenčni sistemi, ki pomagajo,
da se trčenje sploh ne zgodi. Je pa res, da jih moramo uporabljati z glavo, saj niso vsemogočni. Pomembno je tudi, da imamo na zadnji klopi varnostni pas pravilno pripet, naslanjanje nog na armaturno ploščo pa lahko prav tako povzroči zelo hude poškodbe.

Treba je priznati, da gremo pri prometni varnosti v pravo smer, saj je mrtvih na slovenskih cestah iz leta
v leto manj.

Res je, toda pri preventivi in voznikih vidim še zelo veliko rezerve. Pozna se, da imajo mladi vozniki obvezne tečaje varne vožnje, zato niso več tisti, ki na naših cestah najbolj norijo. Prometna nesreča zame ni nesreča, če jo je zakrivil človek. Gre za dejanje iz malomarnosti. Prepričan sem, da je večino trčenj mogoče preprečiti.

Ali na kraju dogodka kdaj tudi improvizirate?

Naša služba je takšna, da moramo pri vsaki intervenciji improvizirati. Že zavarovanje območja nesreče je vsakič drugačno, saj so vozila v drugačnem položaju. Tehnična izvedba intervencije je praviloma res improvizacija.

Kot reševalec verjetno nimate urnika, saj reševalna postaja deluje 24 ur na dan in 365 dni v letu. Kakšen je dejansko vaš delovni dan?

Prvi dan sem v službi 12 ur, naslednji dan osem ur dopoldne ali popoldne, tretji dan sem v nočni izmeni in tej sledi 48 ur počitka. Poleti, ko je čas dopustov, smo v službi precej več časa. Ko sem načeloma prost, čas preživljam z družino in upam, da moj pozivnik ostane tiho. Priznam pa, da akcijo že po tednu dni dopusta močno pogrešam.

Ste tudi prostovoljni gasilec. Ali tista priponka prostovoljni pomeni, da za svoje delo niste plačani?

Prostovoljno gasilstvo ima v Sloveniji dolgo in bogato zgodovino. Iskreno verjamem, da imamo enega najboljših sistemov zaščite in reševanja na svetu. Razlika med poklicnim in prostovoljnim gasilcem je v tem, da ima prostovoljni svojo službo in se na intervencije odziva samo v prostem času. Šolanje je podobno, le da ga poklicni gasilec zaključi v pol leta, pri prostovoljnem pa traja nekoliko dlje.

Ste za svoje delo kdaj dodatno nagrajeni ali pohvaljeni?

Poklic gasilca je zelo spoštovan, ni mi pa čisto jasno, zakaj sem sam prostovoljni gasilec. Odgovor se verjetno skriva v tem, da si ne znam predstavljati, da ne bi bil gasilec. Vsi smo kot družina, vsi delamo drug za drugega. Skupaj tudi trpimo. Ko gre za nagrade, smo predvsem pohvaljeni in lahko napredujemo po svojem činu, denarja nikoli nismo prejeli. Smo pa pred dvema letoma, ko je bil velik požar na Krasu in nam je bilo marsikaj obljubljeno, dejali, da bomo ob morebitnem prejetju plačila denar nakazali društvu in kupili novo opremo.

Za gasilce pogosto pravimo, da ste junaki. A se mi zdi, da se večino leta za vas nihče ne postavi, ko se zgodi kakšen hud požar, pa vsi govorijo, kako zelo pomembni ste.

Podobno se verjetno počutijo športniki in humanitarci. Ni ga gasilca, ki bi delo opravljal zato, da bi ga kdo trepljal po ramenih. Seveda je lepo, ko nas na terenu kdo pohvali, a tam nismo zaradi tega.

Je res, da si pred spanjem vedno pripravite intervencijska oblačila – trenirko, nogavice in majico?

(smeh) Res je. Prepričan sem, da nisem edini, ki ravna tako.

Prometni udeleženci bentimo zaradi zastojev, ko se zgodi še nesreča, se promet ustavi. Niste prometni strokovnjak, a del prometa ste vsak dan: poznate rešitev za zmanjšanje zastojev?

Hitre rešitve žal ni. Še največ lahko takoj naredimo vozniki, saj lahko poskrbimo, da bodo zastoji krajši in promet bolj tekoč. V vozilu naj nas bo več, uporabljati moramo tudi javni prevoz, čeprav imamo tudi na tem področju težave, tako z zastarelostjo kot zamudami. Moramo pa voziti predvsem varno in strpno. Seveda bi potrebovali drugi obroč okoli Ljubljane, saj je vozil enostavno preveč, zelo problematičen je tudi razcep Kozarje, kajti njegova zmogljivost je le 2500 vozil na uro.

Ker trenutno se za izboljšanje cestne infrastrukture ne dogaja veliko.

Pravih dejanj ni že vrsto let. Pomembno se mi zdi, da nadgradimo železniško infrastrukturo. Vse več vlakov je sicer novih, a kaj, ko ne morejo voziti hitreje, ker tega ne omogočajo tiri. V Sloveniji žal več desetletij nismo doživeli večje infrastrukturne rekonstrukcije, upam, da se bo to kmalu spremenilo na bolje. Je pa res, da se promet tako povečuje, da mu je težko slediti z ustrezno infrastrukturo.

Nekateri vaši kolegi so bili na intervenciji že vpleteni v prometno nesrečo in bili celo hudo poškodovani. Vas je strah, da se to lahko zgodi tudi vam?

Seveda me je strah. Prvo pravilo reševanja je lastna varnost, šele nato sledi pomoč ponesrečencu. V nevarnosti smo v prometu pri vsaki intervenciji, pogosto za svojo varnost cesto tudi zapremo. Ljudje sicer bentijo, a je to zgolj za zagotovitev večje varnosti.

Začela sva s smrtjo in z njo tudi končajva: nekateri pravijo, da je smrt lepa. Kaj pravite vi?

Če govoriva o smrti, ki se zgodi na cesti, bi rekel, da nobena smrt ni lepa. Gre za dogodek, ki se zgodi v delčku sekunde, mnogi pa izgubijo ljubljeno osebo, prijatelja, sodelavca, otroka. Lepo smrt si predstavljam drugače.