Anton Rop ve, da bo za izvolitev na položaj guvernerja centralne banke v političnem kotlu potreboval kakšen glas, dva, tri ... tudi iz opozicijskih vrst. Zato za ugledno in manj stresno funkcijo, kot jih je bil v izobilju deležen v preteklosti, lobira tudi pri desnem političnem polu. Kot politik je bil, z izjemo nekaj spodrsljajev, takten, znal je sklepati kompromise. Pomenljiva je njegova izjava iz leta 1996, ko so se med premierjem Janezom Drnovškom in pomladnimi strankami kresale iskre, da bi ob vabilu na večerjo z Janezom Janšo, Lojzetom Peterletom in Marjanom Podobnikom vprašal, kje se dobimo.

Od otroških nog je pogostokrat presenetil. Dotlej povprečen učenec je v šestem razredu osnovne šole zbolel za kroničnim vnetjem ledvic in bil primoran nekaj mesecev šolanje nadaljevati v zdravilišču v Šentvidu pri Stični. Tam ga je učitelj, ki se mu je priljubil, motiviral, da je postal odličnjak. Ko se je vrnil v šolske klopi, je presenetil učiteljski zbor. Odtlej je v šolanju blestel. V gimnaziji je bil odličnjak, mature mu kot edinemu v razredu ni bilo treba opravljati. Povprečno oceno 9,4 je na ljubljanski ekonomski fakulteti leta 1984 kronal s Prešernovo nagrado za diplomsko delo z naslovom Sistem akumulacije in fondov v Kidričevih delih in v jugoslovanski praksi. Leta 1991 je magistriral ter vpisal doktorat, a mu disertacije takrat ni uspelo napisati. Doktoriral je lani, na frankfurski šoli za finance in menedžment.

Po diplomi se je leta 1985 redno zaposlil na Inštitutu za makroekonomske raziskave in razvoj ter postal namestnik direktorja. V začetku devetdesetih je sodeloval pri stanovanjski reformi, nato je postal prva violina privatizacijskega procesa podjetij, v okviru katerega je bil pomemben del družbene lastnine spremenjen v zasebno. Po kandidaturi na listi LDS za državnozborske volitve leta 1992 je prevzel številne pomembne funkcije. Od leta 1993 do 1996 je bil državni sekretar za privatizacijo na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj. Leta 1993, ko je bil glavni pobudnik sprememb privatizacijske zakonodaje, je postal predsednik upravnega odbora agencije za privatizacijo, član upravnih odborov sklada za razvoj, sklada za razvoj drobnega gospodarstva, slovenskega odškodninskega sklada, leto kasneje pa še sveta agencije za trg vrednostnih papirjev. Je avtor certifikatov, za katere so državljani prejeli potrdila o lastništvu delnic. Podjetja so se tedaj lastninila po zakonu o lastninskem preoblikovanju, prava privatizacija se je začela po letu 1995, ko so se velika podjetja registrirala kot delniške družbe.

Od ministra do premierja

Zdi se, da je bil človek za posebne, najtežje naloge. Pri 35 letih, malo pred državnozborskimi volitvami, je leta 1996 postal minister za delo. Njegova ključna naloga je bila izvedba pokojninske reforme. Po volitvah, na katerih je že drugič zapored zmagala LDS, je ostal minister in kmalu pripravil pokojninsko reformo. Po treh leti pogajanj med vlado, sindikati in delodajalci je bila sprejeta v milejši obliki, kot jo je sprva zasnoval, poglavitna sprememba pa je bila uvedba dodatnega pokojninskega zavarovanja. Kot minister za delo je imel odprtih več front. Ena je bila stavka zdravnikov, med katero je dobil napad žolčnih kamnov. Sporazum, da se zdravniške plače izenačijo s sodniškimi, je podpisal takoj, ko so ga odpustili iz bolnišnice.

Ko je junija 2000 padla vlada Janeza Drnovška in je premier za nekaj mesecev postal Andrej Bajuk, se je Ropovo ministrovanje prekinilo, a le do volitev. Po ponovni zmagi LDS na volitvah je postal minister za finance. Dve leti kasneje, ko je bil Janez Drnovšek izvoljen za predsednika države, ga je na premierskem mestu nasledil Rop. V času, ko je vodil vlado, se je Slovenija pridružila EU in Natu. Po zmagi SDS na volitvah leta 2004 je bil do marca 2007, ko se je pridružil poslanski skupini SD, poslanec LDS. Za SD je vodil pripravo programa, s katerim je ta leta 2008 zmagala na volitvah, in sodeloval pri oblikovanju koalicijskega sporazuma. Po volitvah ni prevzel vidne funkcije, ker tega ni hotel. Ko je leta 2010 Sloveniji pripadlo podpredsedniško mesto v Evropski investicijski banki, ki med drugim posoja sredstva za evropske infrastrukturne projekte v manj bogatih državah, je Rop kot prvi Slovenec v izvršilnem odboru banke zasedel ta položaj.

Odmevni izjavi

Kot svojo razvado je leta 1996 izpostavil, da rad veliko govori. Klepetavost ga je kasneje stala notranjega miru. Leta 2006 je novinarju Vladimirju Vodušku v neuradnem telefonskem pogovoru, ki ga je slednji objavil, dejal, da je obveščevalna služba Sova leta 2004 ujela Janeza Janšo in Iva Sanaderja pri dogovarjanju o incidentih v Piranskem zalivu. To navedbo so zanikali Janša, Sanader in Sova, komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb pa je ugotovila, da dogovarjanja ni mogoče potrditi. Janša ga je tožil in zahteval preklic izjave ter javno opravičilo. Nazadnje sta se poravnala; Rop je obžaloval, da so bile izjave o dogovorih o incidentih posredovane javnosti, in dejal, da ne more izključiti, da ni bil zaveden z informacijami, s katerimi je razpolagal, zato ne vztraja več pri trditvi, da sta se dogovarjala.

Zaradi izdaje tajnih podatkov ga je država preganjala, sodišče pa leta 2015 pravnomočno obsodilo. Takrat mu je Banka Slovenije kot nadzornik bančnega sistema odvzela licenco člana nadzornega sveta v SID banki. Vrhovno sodišče je nato sodbo razveljavilo, na ponovljenem sojenju je bil pravnomočno oproščen. Ker je bil po »krivem obtožen in pravnomočno oproščen«, je proti državi vložil tožbo, v kateri je terjal okoli 127.000 evrov odškodnine. Pred dobrima dvema letoma je sodišče obravnavo preložilo za nedoločen čas in imenovalo izvedenca medicinske stroke zaradi ugotavljanja nepremoženjske škode. Ali je tožba dobila epilog, smo želeli vprašati Ropa, vendar je bil po mobilnem telefonu nedosegljiv.

Od njegovih izjav je bila ena najodmevnejših po posvetu o vlogi politike v gospodarstvu na GZS leta 2001, ko je tedanjemu predsedniku Mercatorjeve uprave Zoranu Jankoviću, ne zavedajoč se, da je prižgana kamera, dejal: »A veš, česa nisi povedal? Da te je politika nastavila. Jaz sem te nastavil.« Kasneje je Rop izjavil, da je bil Mercator v državni lasti, Janković pa odličen menedžer.

Takšnih in podobnih zaletavih izjav si danes, po dveh desetletjih, ko je modrejši, verjetno ne bi več privoščil. Še posebej bo moral brzdati svojo razvado, da veliko govori, če mu bo eno najodmevnejših partij svojega življenja uspelo odigrati v slogu šahovskega velemojstra Bobbyja Fisherja in se povzpeti na guvernerski položaj.