Jutri se bo državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Tina Sršen v Parizu udeležila rednega meddržavnega srečanja jedrskih držav, kjer bodo predstavniki držav znova pretresali stanje na področju jedrske energije v Evropi. Ne gre za srečanje, od katerega bi lahko pričakovali prelomne odločitve, temveč za redno usklajevanje na evropski ravni, na katerem predstavniki držav govorijo o tekočih zadevah, izmenjujejo izkušnje in ideje o tem, kaj bi bilo treba na evropski ravni urediti. Slovenija po naših informacijah vselej zagovarja stališče, da bi bilo treba čim več upravnih postopkov standardizirati in poenotiti na evropski ravni, da jih ne bi bilo treba urejati vsaki državi posebej. Taka poenostavitev določenih upravnih postopkov bi navsezadnje olajšala tudi pot do morebitne uresničitve slovenskega veleprojekta: druge jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2) – če bo ta kdaj stala.
Podporniki tega jedrskega projekta so namreč vse bolj prepričani, da ga je vlada Roberta Goloba umaknila na stranski tir. »Operativni postopki, ki so v domeni vlade in pristojnih državnih služb, potekajo prepočasi,« je jasen član sveta za razvoj pri SAZU in energetski strokovnjak Drago Babič, ki je prepričan, da bi JEK 2 potrebovali že danes. Svet za razvoj je pripravil študijo, iz katere med drugim izhaja, da bi Slovenija zaradi zadovoljevanja svojih pričakovanih energetskih potreb potrebovala JEK 2 do leta 2035. Takrat bi morala torej elektrarna že delovati. »To pa pomeni, da bi morala biti odločitev zanjo sprejeta najpozneje leta 2025,« pravi Babič. V vladi medtem pravijo, da bodo posvetovalni referendum razpisali okrog leta 2027, šele zatem pa sprejeli končno politično odločitev. »Medtem pa izhodišča za posodobljen Nacionalni energetski in podnebni načrt predvidevajo, da bo JEK 2 stal šele leta 2040. To je nesprejemljivo, do tedaj bo gospodarstvo pokleknilo,« poudarja Babič. »Iz vsega tega torej sklepam, da ta vlada ni navdušena nad projektom,« sklene.
Brez odgovorov na ključna vprašanja
»Nikakor nismo proti projektu, ampak dejstvo je, da JEK 2 ne rešuje problema energetske oskrbe države, ki ga bomo imeli v naslednjih desetih letih, saj ga v tem obdobju v nobenem primeru ne moremo uresničiti, in torej tudi ne prispeva k uresničitvi evropskih ciljev po razogljičenju. V tem času potrebujemo druge tehnologije, ki lahko prispevajo k uresničitvi tega cilja,« poudarja državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Tina Sršen.
Neuradno naj bi bili na ministrstvu in v vladi precej kritični do potez svoje predhodnice, vlade Janeza Janše, ki je projekt podpirala, čeprav investitor, družba Gen energija, še danes ni predstavil finančne konstrukcije zanj. Po zadnjih uradnih ocenah naj bi JEK 2 stal od sedem do deset milijard evrov, glede na prakso držav, ki so zadnje izvedle jedrske projekte, pa vrednost tovrstnih investicij med izvedbo praviloma še občutno naraste. Govorimo torej o tehnološko in gradbeno ne le najzahtevnejšem projektu, ki ga bomo izvedli v samostojni Sloveniji, temveč tudi o projektu, katerega vrednost obsega tretjino letnega BDP države. Prav tako naj bi v vladi pred odločitvijo, ki jo bodo nazadnje preverili na referendumu, pričakovali odgovore investitorja na vprašanje, kako dolgo bo gradnja trajala, in navsezadnje, koliko bo sploh stala elektrika, proizvedena v JEK 2. Pred končno odločitvijo, ali zgradimo novo jedrsko elektrarno, odgovorni tako pričakujejo, da bo investitor odgovoril na vsa ta pomembna vprašanja.
Vsaj desetletje za dobavo opreme
Predstavniki ameriške korporacije Westinghouse so se po javno dostopnih podatkih sicer redno sestajali s predstavniki več slovenskih vlad, nazadnje so pristojno ministrstvo obiskali septembra lani. »Vsebina sestanka se je nanašala na predstavitev podjetja in zanimanje za gradnjo nuklearne elektrarne v Sloveniji,« razkriva prijavljeni lobistični stik. Konec marca (in pred tem v začetku lanskega septembra) so bili na ministrstvu tudi predstavniki francoske korporacije Électricité de France, ki so predstavili svoj jedrski program in tehnološke rešitve. Neuradno naj bi tako Američani kot Francozi ocenili, da lahko glavno tehnološko opremo dobavijo v desetletju oziroma prej kakšnem letu pozneje – od trenutka, ko bi bila podpisana pogodba med investitorjem in dobaviteljem. Investitor pa bo lahko pogodbo podpisal šele po tistem, ko bo JEK 2 umeščen v prostor in ko bo zaprta finančna konstrukcija. Prejšnja vlada je pred iztekom svojega mandata marca lani dala pobudo za začetek postopka umeščanja JEK 2 v prostor, a tej ni bila priložena idejna zasnova projekta, zato se postopek uradno še ni začel.
Tako naj bi na ministrstvu in v vladi prevladalo stališče, da nam JEK 2 bistveno prej kot v naslednjih dveh desetletjih ne bo uspelo postaviti, zato se moramo v vmesnem obdobju osredotočiti na umeščanje tistih virov, ki jih pač lahko najhitreje umestimo v prostor in priključimo v sistem, to pa so le sončne in vetrne elektrarne. Dolgoročno, torej okrog leta 2050, pa naj bi Slovenija (verjetno) imela tako JEK 2 kot kopico drugih obnovljivih virov energije. Ob poudarjanju, kako nujno potrebujemo stabilen in velik vir električne energije, kot je JEK 2, njegovi podporniki vselej pozabijo povedati, da moramo danes predvsem rešiti težavo, ki jo bomo imeli čez deset let, ko bomo predvidoma zaprli TEŠ 6, in JEK 2 nikakor ne more rešiti te težave – četudi se danes odločimo, da ga bomo postavili, je slišati z ministrstva. x
