Pozornejši bralci se boste gotovo spomnili, da smo v torkovi številki Dnevnika objavili reportažo iz zamejskih trgovin v Italiji, kjer nam je najbolj ostala v spominu izjava ene od poslovodij, da jim »redno zmanjkuje pralnega praška. Čisto vsega namreč pokupijo kupci iz Slovenije.« Ker je italijanski prašek pač dober in za naše razmere relativno poceni. Kak dan pozneje so nekaj podobnega ugotovili tudi kolegi z mariborskega Večera, ko so primerjali naše cene s tistimi v bližnjih avstrijskih trgovinah.

V redu, večina bralcev se gotovo spominja časov pomanjkanja v bivši Jugi in še nekaj časa po njej, ko smo se za nekatere dobrine, med njimi je bil na enem najvišjih mest tudi kakovosten pralni prašek, množično vozili po nakupih v obe sosednji »kapitalistični« državi. Da bi ljudem to muko prihranili, so se naši politiki odločili kapitalizem uvesti tudi pri nas in nekaj časa je kazalo, da jim je to celo uspelo. Z najnovejšo draginjsko krizo pa smo se vrnili v nesrečna osemdeseta leta prejšnjega stoletja in k hrepenenju po cenenem kapitalizmu sosednjih držav. In za kaj oziroma zakaj smo se potem pred dobrimi tridesetimi leti sploh borili, če smo zdaj na istem, kot smo bili?