Redovnicam iz skupnosti Loyola so pristojni v četrtek v prostorih ljubljanske nadškofije predstavili odločitev dikasterija za ustanove posvečenega življenja, da bo njihova skupnost razpuščena.​ Sestanka so se udeležili profesor psihologije na univerzi Gregoriana Amedeo Cencini, redovnica Marisa Adami, pater Viktor Papež in redovnice, nekatere osebno, druge po spletu. Kot je mogoče razbrati iz sporočila Nadškofije Ljubljana, so odločitvi botrovale ugotovitve iz revizije skupnosti, tako imenovane vizitacije, ki sta jo opravila ljubljanski nadškof Zore in pater Libanori.

Nadškofija skopa s pojasnili

Nadškof Zore, formalno vrhovni predstojnik skupnosti, je vizitacijo začel leta 2019. Končal jo je februarja 2020. Z ugotovitvami, tudi s pričevanji o Rupnikovih zlorabah, je seznanil dikasterij za ustanove posvečenega življenja, ta pa je glede na to, da je imela skupnost Loyola svojo generalno hišo v Rimu, zadevo predal rimski škofiji. Imenovan je bil komisar, pater Libanori, ki je po pogovorih s sestrami napisal sklepno poročilo, ki je bilo septembra 2022 poslano na dikasterij in o katerem je v javnost pricurljalo le nekaj teoloških razlag nekonkretiziranega dogajanja. Odlok o razpustitvi reda je dikasterij sprejel 20. oktobra 2023, izvršiti se mora v enem letu.

Kaj razpustitev reda pomeni za lojolke, ali se z odlokom strinjajo in v kolikšni meri je odločitev povezana s početji nekdanjega spovednika in duhovnega vodje patra Rupnika, na Nadškofiji niso pojasnjevali. Kot »vzrok« so navedli zgolj »resne težave, ki zadevajo izvrševanje avtoritete in način skupnega življenja«, kar koli že naj bi to pomenilo.

O tem je nekaj malega pred časom povedal le pater Libanori. Za neki francoski medij je dejal, da so se v pogovorih z redovnicami »začela pojavljati pričevanja« o dejanjih patra Rupnika pred letom 1993, ko je torej bival v Sloveniji, in da so bila prav ravnanja patra Rupnika »resničen razlog za razkol med redovnicami; nekatere so zapustile skupnost, druge so še naprej trpele, saj niso mogle računati na strokovno pomoč, ki bi jim pomagala premagati travmo«. Prav ta notranji razkol, ki se je po naših informacijah manifestiral kot vkopavanje v dva tabora, tistega, za katerim je stala avtoritativna predstojnica reda s. Ivanka Hosta s somišljenicami, in drugega, ki je združeval sestre, ki so bile zaradi Rupnikovega početja prizadete in jezne, naj bi bil ključni razlog za razpustitev. Po naših informacijah ta še zdaleč ni bila edina možna rešitev.

Zore in Libanori slabo
opravila nalogo?

Vizitatorja, nadškof Zore in pater Libanori, pravijo naši sogovorniki, svoji nalogi nista bila kos. Če bi jo bolje opravila, bi skupnost lahko obstala – z novim vodstvom, novimi pravili in ureditvijo notranjih razmerij. Pater Libanori je sicer disciplinsko kaznoval tudi omenjeno Ivanko Hosta, ki živi na Portugalskem: junija je dobila uradni opomin zaradi načina vodenja, ki da »škoduje dostojanstvu in pravicam vsake izmed redovnic, ki je del skupnosti«. Redovnicam naj bi med drugim, pravijo naši rimski viri, do najmanjše podrobnosti predpisovala, kako se morajo oblačiti, kako vesti, nanje naj bi zelo pritiskala …

Življenje zunaj skupnosti bo za marsikatero od okoli 40 pripadnic reda, ki ga je leta 1991 ustanovil nadškof Šuštar, težko, saj so vse življenje živele v skupnosti; delale so kot zdravnice, predavateljice na fakulteti, knjižničarke, učiteljice … Ena od bolj znanih pripadnic skupnosti je denimo sestra dr. Alenka Arko, profesorica na ljubljanski teološki fakulteti in članica mednarodne teološke komisije.

Prav tako ni jasno, kaj se bo zgodilo s premoženjem skupnosti, nepremičnino v Rimu, kjer domuje generalna skupnost, nepremičnino v Apneniku v župniji Šentjernej in več drugimi. Nekateri naši sogovorniki celo domnevajo, da je prav imetje, ki bo načeloma pripadlo ustanoviteljici, Nadškofiji Ljubljana, eden od razlogov za to radikalno odločitev.

Kar zadeva nekdanjega jezuita Rupnika, je za zdaj znano le to, da živi v Rimu, da je bil v nasprotju s kanonskim pravom inkardiniran v koprsko škofijo in da za sodni postopek zoper njega ni ovir, saj je papež Frančišek 27. novembra odpravil zastaranje in odredil novo preiskavo, za katero je pooblastil vatikanski dikasterij za nauk vere.