Zgodba smučarskotekaškega strokovnjaka in zdaj že nekdanjega jeseniškega ravnatelja, ki se je pod drobnogledom širše javnosti in pristojnih organov znašel zaradi prijave njegove partnerice oziroma njene hčerke, ki se ji je zaupala, policiji, dobiva iz dneva v dan ostrejše obrise. Potem ko so se na Kranjskogorčana zgrnili še očitki nekdanjih tekačic na smučeh kakor tudi sodelavk in nekdanjih učenk o njegovem neprimernem obnašanju oziroma nadlegovanju, so se zdaj odzvali še strokovnjaki. Nekdanja direktorica direktorata za šport in profesorica na fakulteti za šport dr. Mojca Doupona je poudarila, da v družbi ne sme biti prostora za kakršno koli obliko nasilja, kamor sodi tudi spolno nasilje – bodisi v obliki nadlegovanja ali celo zlorabe: »Vsako takšno dejanje ostro obsojam in imam do takih dejanj ničelno toleranco.«

Po besedah sogovornice raziskav o spolnih zlorabah v športu v naši državi ni, zato je težko govoriti o številu prijav, še manj o številu žrtev: »Ena od pomembnih raziskav, ki je potekala tudi v slovenskem prostoru (Voice for truth and dignity), je pokazala, da problem spolnega nasilja v športu obstaja tudi v Sloveniji in da si ne gre zatiskati oči, temveč je treba ukrepati, saj je bilo nekaj primerov spolnih zlorab v športu identificiranih tudi v Sloveniji. Običajno traja zelo dolgo, da žrtve spolnih zlorab razkrijejo, kaj se jim je zgodilo, če to sploh storijo. Raziskave kažejo, da vsaka tretja žrtev ne bo nikomur povedala; da spolno nasilje prizadene približno enega od petih otrok v Evropi in da je približno 80 odstotkov storilcev iz otrokovega kroga zaupanja.« V okviru projekta Voice smo ugotovili, je pojasnila Doupona, da je spolno nasilje v naši družbi še vedno tabu. Ljudem je o tem nelagodno govoriti celo takrat, ko sami nimajo nikakršne izkušnje spolnega nadlegovanja ali zlorabe, vendar ne želijo, da bi se jih na kakršen koli način s tem povezovalo.

»Raziskave o nasilju v športu kažejo, da so športna okolja prostor, v katerem lahko pride do zlorabe športnikov. Ni znano, kdo so žrtve, a raziskave kažejo, da so to pogosto uspešni mladi športniki in športnice, ki tekmujejo na mednarodni ravni, izvzeti pa niso niti istospolni športniki, etnične manjšine in športniki s posebnimi potrebami,« je poudarila Mojca Doupona, tudi mentorica spornega ravnatelja pri njegovi doktorski nalogi z naslovom Športna kariera in izobraževanje vrhunskih nordijskih športnikov. Kot je še dodala, je bilo njegovo sodelovanje pred petimi leti povsem korektno: »Izpolnil je vse standarde, ki so potrebni za dosego doktorskega naziva na Univerzi v Ljubljani, bil je zavzet pri raziskovalnem delu in tudi natančen ter strokoven.«

Delo učitelja športne vzgoje danes bolj težavno kot nekoč

»Ob konkretnih prijavah je treba osebo, ki deluje v javni službi, takoj umakniti iz delovnega okolja. Svet šole bi moral takoj odreagirati,« je odločna tudi redna profesorica na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani prof. dr. Marjeta Kovač. Po njenem mnenju v šolstvu ali športu ne beležijo več prijav zoper spolno nedotakljivost kot desetletje ali dve nazaj, smo pa kot družba veliko bolj občutljivi glede tega kot pred leti. Zato žrtve, ki so danes bolj ozaveščene in jih je verjetno manj strah glede odziva okolice, lažje podajo prijavo, meni sogovornica s katedre za pedagogiko in didaktiko športa. Na vprašanje, v katerih športnih panogah prihaja do največ prijav vadečih zoper trenerje in druge posameznike, ki so vključeni v trenažni proces, je Kovačeva pojasnila, da so bolj izpostavljeni tisti športi, kjer trenerji delajo z mlajšimi fanti in dekleti. »V zadnjih letih je prišlo do medijsko odmevnih procesov in televizijskih oddaj (nogometaši v Veliki Britaniji, gimnastičarke v Združenih državah Amerike in Španiji). Gotovo je lažje manipulirati z mlajšimi, nepolnoletnimi športniki tam, kjer je odrasla oseba nekdo, ki ima moč (trenerji, duhovniki itd.),« je poudarila Marjeta Kovač in dodala, da je delo učitelja športne vzgoje danes bolj težavno kot nekoč, saj morajo izjemno paziti na telesno distanco do otrok.

»Težava je v tem, da je treba učencu ali učenki marsikdaj pomagati (gre denimo za prijem pri akrobatiki, pri zaščiti pred padcem …), na kar morajo biti učitelji pripravljeni. Učencem morajo razložiti, zakaj je to potrebno in kako bodo to naredili, da ne bi bilo mišljeno kot neprimerno dejanje. O tem študente seznanimo v študijskem procesu, to pa je tudi eden od razlogov, da zagovarjamo poučevanje ločeno po spolu in priporočilo, da učitelji poučujejo fante, učiteljice pa dekleta,« je jasna Bloudkova nagrajenka, nekdanja mednarodna gimnastična sodnica in dolgoletna strokovnjakinja, ki se raziskovalno ukvarja s telesnim in gibalnim razvojem otrok ter kompetencami vzgojiteljev in učiteljev na področju športne vzgoje. »Moram pa povedati, da imajo na praksi predvsem študenti (ne študentke) včasih izjemno slabe izkušnje z izzivanjem deklet (gre predvsem za devetošolke in dijakinje tehniških in poklicnih šol), v smislu izzivalnega oblačenja, obtoževanja, da jih poželjivo gledajo, prijemanja za roke od zadaj ter fotografiranja in objavljanja teh fotografij na družbenih omrežjih, vabil na zabave ipd. Skoraj vsako leto se na podlagi konkretnih doživetij študentov pogovarjamo o tem, kar doživijo na praksi, in analiziramo, kakšni morajo biti njihovi odzivi. S tega vidika so fantje veliko bolj izpostavljeni kot dekleta,« je še dodala Marjeta Kovač. 

Mnogo športnikov je zlorabljenih v primarni družini

»Spolnih zlorab v športu je mnogo več, kot si mislimo, zlasti če spolno zlorabo razumemo v širšem kontekstu – ne samo kot napad, ampak tudi kot otipavanje, opazovanje (v garderobah), komentiranje raznih delov telesa. Tega je zares ogromno in marsikomu se to zdi nekaj popolnoma normalnega. Kar boli, pa je, da so pogosto zraven starši, ki ne reagirajo,« je poudaril specializant geštalt psihoterapije dr. Uroš Perko.

Po njegovih besedah gre v športu pogosto za kup patologij, ki se seštevajo, začenši s primarnimi družinami: »Mnogo športnic in športnikov je na tak ali drugačen način zlorabljenih že v krogu primarne družine in te vsebine se v procesu in dinamiki treningov privlačijo kot magnet (primer zlorabljenega trenerja in športnice, ki do popolnosti preigravata te pretekle otroške vloge – vsak svojo – v procesu treninga). Tako športnice pogosto niti ne vedo, da je to, kar se jim dogaja, narobe, saj njihovo zunanjost (rast prsi idr.) neprestano, pogosto pred prijatelji, komentira oče. Pri nekaterih gre to naprej v otipavanje do posilstev, ki jih ne zagrešijo samo očetje, ampak pogosto tudi očimi, strici, stari starši. Takšni posamezniki pogosto nadkompenzirajo (pobegnejo pred neznosnimi domačimi razmerami) v športu in so žal v takšnih primerih, ki so prej pravilo kot izjema, popolnoma na domačem terenu.«

Disfunkcionalnost primarnih družin športnikov se kaže v tem, poudarja Perko, da navznoter nič ne funkcionira, vse je narobe, a navzven kažejo popolno sliko: »Ta je več vredna od tega, kar se športniku dogaja. To, da starši ne ukrepajo, ko jim športnica ali športnik povesta o nadlegovanju, je v tej luči precej bolj razumljivo. Mnogi starši, predvsem mame, so sposobni vse zanikati samo zato, da ne bi pokvarili idealne slike. Bili bi presenečeni, če bi vedeli, kako pogosto se mame delajo, kot da ni nič, ko mož, se pravi oče ali očim, posiljuje hčer, lahko tudi več let. V bistvu je dotični (osumljeni jeseniški ravnatelj, op. a) imel smolo, da ga je partnerica prijavila, kajti večina tega poguma ne premore. Pomembneje jim je, da imajo partnerja in da ne ostanejo same.«

Perko, ki je tudi avtor odmevne knjige Duševne motnje v športu, spomladi je izšla pri spletni založbi Buča, poudarja, da ko zadeve pridejo na sodišče, športnice pogosto ne upajo pričati in se umaknejo. »S tega vidika ni torej danes nič lažje prijaviti storilca, kot ga je bilo pred leti. Razumeti je treba širši kontekst športa, saj tu, ob (ne)prijavi, ne gre le za sram, ampak tudi za tehtanje. Cilj športnikov je namreč olimpijska medalja, za katero so pripravljeni narediti vse, zato je ob prijavi storilca in posledični reakciji odgovornih vsakemu športniku jasno, da postavlja pod vprašanje svoj glavni cilj,« meni sogovornik, tudi nekdanji vrhunski športni plezalec, zdaj pa izkušen terapevt v Zavodu Mitikas. Zlorabe se po njegovem mnenju dogajajo tako v skupinskih kot v individualnih športih ter pri obeh spolih, vendar gre pri moških (fantih) pogosteje za psihične in fizične. »Žal so trenerji pogosto posamezniki, ki temu niso kos. Trener ima neomejeno moč, kar lahko pri nezrelih posameznikih, žal je takšnih med trenerji mnogo, hitro vodi v razne deviacije,« poudarja psihoterapevt in dodaja, da morajo biti trenerji, profesorji in vsi drugi, ki delajo z ljudmi, pozorni na meje.

»Hitro lahko pride do (psihoanalitično) erotičnih transferjev, vendar teh mej trenerji in učitelji ne bi smeli prestopiti. Pri polnoletnih športnicah to sicer ni več tako problematično, vendar lahko vseeno vpliva na rezultate. Tukaj se precej strinjam z Romanom Vodebom, ki že približno dvajset let glasno opozarja na spolne zlorabe v športu, a ga žal večina strokovnjakov ne jemlje resno, da bi bilo morda tudi v športu dobro razmisliti o tem, da bi prepovedali intimna razmerja oziroma spolne stike, tako kot velja za druge strokovne delavce, denimo psihoterapevte,« razmišlja Perko. Glede dinamike, zakaj je tako veliko teh transferjev, psihoterapevt meni, da trenerji nastopajo v vlogi očeta športnicam: »Pri tem ni tabuja incesta, drugo pa je, da so mnoge športnice promiskuitetne, ker iščejo potrditev očeta, ki je nikoli niso dobile, in potem zamenjujejo vsak stik, tudi spolni odnos, za znamenje ljubezni oziroma s tem, da jih ima nekdo rad. Ve pa se, kdo tukaj ne sme prestopiti meje!«