Trnič je velikoplaninski sir prepoznavne oblike, ki so ga v 19. in v začetku 20. stoletja izdelovali pastirji na planini ter ga podarjali svojim izbrankam. Danes je izredno cenjen in prepoznaven izdelek, ki ga je mogoče kupiti le v nekaj skrbno izbranih trgovinah pri nas. Da bi poiskali njegov izvor, nas je pot vodila nekoliko nižje, v Tuhinj, v Češnjice, kjer na dobrih 700 metrih nadmorske višine stoji družinska kmetija Pr'Gabršk. Za ta romantični sir se je pri Gabrškovih specializirala Sonja Kropivšek, ki bo to nedeljo na Veliki planini pred Preskarjevim muzejem vodila delavnice izdelave trniča.
Rezka znanje prenesla na mlajši rod
V manjši sirarni smo med delom prekinili mamo Heleno Kropivšek, medtem ko nas je hči Sonja povabila v svojo delavnico, kjer se izdelujejo in sušijo že izdelani trniči. »Bo držalo, da sem trenutno edina, ki izdeluje trniče. Pred leti jih je v Stranjah izdelovala tudi Tatjana Koželj, vendar ima trenutno preveč drugega dela,« pove Sonja in doda, da je znanje črpala od žal že pokojne pastirice na planini Rezke Mali, ki ji je uspelo znanje izdelovanja prenesti na mlajši rod.
»Sama sem se začela učiti izdelovanja trničev na pobudo TIC Kamnik jeseni 2013, ko so ti zagnali projekt Okusi Kamnika. Ugotovili so namreč, da v Kamniku ni človeka oziroma kmetije, ki bi lahko ponudila zadostno količino trničev tako za potrebe promocije kot same prodaje,« pove Sonja in doda, da so sicer poskusili nagovoriti tudi pastirje na Veliki planini, ki so tudi nosilci te dejavnosti, vendar pravega interesa z njihove strani ni bilo. »Seveda to ne pomeni, da jih sami na planini v pašni sezoni ne izdelujejo. Vendar žal ne v večjih količinah in vse leto.«
In čeprav se zdi, da je čisto enostavno narediti kepico sira in se nato s pisavo poigrati okoli dekoracije, Sonja s skromnim nasmehom na obrazu hitro ovrže našo laično zastavljeno teorijo. »Dekorativni del je morda res 'igranje', za izoblikovanje kepice pa je potrebnih veliko znanja in osvojenih veščin,« pojasni. »Na začetku sva šli z mami, ki je tudi nosilka mlečne dejavnosti na kmetiji, k Rezki Mali, takrat edini pastirici z znanjem izdelave trničev. Najbolj nas je zanimala začetna receptura, kako skisati mleko in kako ga nato pogreti, da pridemo do tiste kepice sira,« pove Sonja in obrazloži, da je trnič izdelan iz kisanega mleka. Smetano na vrhu nato posnamejo, preostanek pa je nato treba pogreti. Sam postopek naj bi bil precej podoben pridelovanju skute. »Največ težav smo imeli glede temperature pri gretju in časa trajanja. S tem smo se ubadali skoraj tri mesece,« se smeji in doda, da jima Rezka pri tem ni znala pomagati. »Bolj ali manj smo morali to ugotoviti sami, saj je Rezka vse delala po občutku. Temperaturo je merila kar z rokami – toliko, da se ne spečeš, je vedno dejala. Glede časa pa je opazovala sestavo grudic v loncu in kako se te sušijo,« pove Sonja.
Ženske prsi ali zvonik
Celotna izdelava trniča je ročna, tudi gnetenje, ki sledi, in oblikovanje; nekateri temu pravijo oblikovanje ženskih prsi, drugi zvonika. »Takoj ko smo začeli resno razmišljati o izdelavi trničev, smo se povezali z lokalno rezbarko. V literaturi je našla primerne pisave in nam izdelala štiri. Pisalo je nekakšen lesen pečatnik z izrezljanimi podobami iz narave, srci, katoliškimi simboli,« pove in omeni, da so jih sicer pastirji na planini izdelovali sami. »Iz doline so prinesli primerne lesene deščice in jih med pašo počasi rezljali. Kot so mi povedali, so navadno potrebovali dva do tri dni, da so izdelali eno pisalo.«
Prav zaradi njegove unikatnosti in dolgotrajnega postopka izdelave – samo sušenje trniča vzame do 14 dni – je primerna tudi njegova cena. »Kepica« velikoplaninskega sira namreč stane nekaj manj kot enajst evrov, njegovo ekskluzivnost pa znajo primerjati s tartufi. Ker gre za trdi sir, ga uporabljamo tako, da ga naribamo. Dobro se poda predvsem k testeninam in rižotam, lahko pa ga uporabljamo vsestransko, kot začimbo k jedem. »Sami ga radi naribamo na pečeni krompir. Pomembno je, da ga shranjujemo na sobni temperaturi in na suhem zraku. Hranjenje v hladilniku ni priporočljivo, saj nase potegne vlago in lahko splesni,« svetuje Sonja.
V nedeljo si izdelajte svoj trnič
Seveda pa so ga uporabljali tudi nekoč, le da so ga otroci lahko namakali v mleko. Pastirji so ga nosili s seboj na tlako in ga imeli za malico. Nadrobili so ga, zobali koščke, ob tem pa še krhlje ali kruh, ki so ga spekli. »Tako kot v preteklosti pa ima trnič veliko vrednost kot spominek. Tudi obiskovalci tokratne nedeljske delavnice, ki se bo začela ob 11. uri, bodo s seboj v dolino odnesli trnič, ki ga bodo izdelali sami,« na delavnice povabi Sonja, ki tokrat pričakuje veliko število obiskovalcev.
Slednjim tudi svetujemo, da se v nedeljo na planino odpravijo z nihalko in naprej z novo šestsedežnico oziroma peš, avto pa pustijo na brezplačnem parkirišču v dolini. Ker bodo cesto do parkirišča na Rakovih ravneh (cesta Kranjski Rak) še vsaj do konca avgusta obnavljali in je za konec tedna urejen izmenično enosmerni promet, na njej nastajajo zastoji. Prav tako na TIC Kamnik, ki so skupaj z družbo Velika planina pobudniki nedeljske delavnice, opozarjajo, naj imajo lastniki psov te na povodcu. Na planini je namreč vrhunec pašne sezone, zato se tam pase veliko krav z mladimi teleti.
