»Pozor! Visoka napetost. Smrtno nevarno.« Najbrž že z omembo teh nekaj besed uganemo tematiko, ki je pred nami. Da, elektrika. Toda na nekoliko drugačen način. Te dni sem se namreč mudil na obisku v kar malce presenetljivem, predvsem pa zelo zanimivem muzeju. Je nekoliko skrit ob cesti iz Celja v Laško, vendar se v njem lahko obiskovalec na poseben način sprehodi po zgodovini izgradnje omrežja in elektrike na splošno ter začuti njeno zgodbo in pomen za naš vsakdanjik. Moja pot je bila povrhu tega tudi malce osebna, zavoljo deda, ki je sodeloval pri elektrifikaciji nekdanje skupne države, vendar usoda ni dovolila, da bi ga spoznal. Skratka, če vas bo pot zanesla tjakaj, boste imeli priložnost, da vas po zgodbi popelje mag. Srečko Lesjak, ki že leta zbira eksponate in je najbolj zaslužen za obstoj tega muzeja. Navdušil vas bo s svojo energijo in bogastvom znanja.

{embed_photo}678908{/embed_photo}

Kot rečeno, je bil ta obisk vsaj deloma osebno popotovanje. Ded, Vladimir, je bil elektroinženir in je pred drugo svetovno vojno in po njej sodeloval pri razvoju ter gradnji elektroomrežja po Jugoslaviji. Vedel sem samo to, da je svoje delo opravljal s strastjo in da ga je pot vodila v zakotja nekdanje skupne države, kjer je bila elektrika za mnoge čista novost. Spoznal ga nisem nikoli, zato sem se veselil tega, da bom morda lahko kaj več vsaj o njegovem delu izvedel ob obisku tega muzeja.

Srečko Lesjak me je sprejel pred vhodnimi vrati, ob strani hiše, ki ima 100 let. Kot je omenil, ima še kakšno leto do upokojitve. Sicer je tudi športnik in je bil 20 let kapetan vseh kategorij košarkarjev v košarkarskem klubu Zlatorog Laško ter tudi trener. Vstopila sva na hodnik in o tem, da je zgradba tako stara, na prvi pogled ne bi mogel soditi, če tega ne bi omenil sogovornik. Lepo urejeni in vzdrževani prostori. Toda prazni, tihi. In prav prijetno hladni, za razliko od žgočega sonca zunaj.

Edisonova prva žarnica

Na steni opazim sledi posušenih vodnih madežev, ki so se mestoma dvigali kakšen meter nad tlemi. »To je od lani. To je najvišje, kar je doslej poplavilo,« pojasni Lesjak. Toda nič še ni dajalo vtisa, da sem vstopil v muzej.

Po stopnicah me popelje nadstropje višje. In končno: tukaj je obešenih nekaj eksponatov, ki pa se zdijo neobičajni. Vsak ima kakšno poškodbo, deformacijo – ostanki izolatorjev, pretrgani vodniki, poškodovan vijak z lesenega droga, pregrizena žica ... V oči pade na videz močna kovinska nosilna konstrukcija, ki je docela zvita. Napis izda, da je to posledica snežnega meteža leta 2000. Težko je verjeti, da se lahko narava tako poigra z nečim, kar daje vtis neuničljivosti.

»Morda uganete, zakaj so tile eksponati tukaj?« vpraša moj vodič. Takoj odgovori: »Znanci so mi radi kdaj rekli, da smo mi elektroinženirji gospoda. Pa sem spravil skupaj to zbirko, da vidijo, s čim vse se moramo v resnici ukvarjati.« Ob tem se nasmehne. Je sproščen sogovornik, ki rad izzove s kakšnim vprašanjem. Priznam: na večino kot laik nisem imel odgovora, ga pa je imel on in je z vsakim odstrl še delček zanimive zgodbe.

Ta se je zares začela, ko je odprl vrata prve sobe, prostorne in polne eksponatov. Uvod v elektrosvet. Na osrednji mizi Lesjak dvigne stekleno reč in vpraša: »Kaj, mislite, je tole?« Ded bi najbrž vedel, jaz nisem. Morda je to ponesrečen poskus steklarja? Napihnjena epruveta za eksperimente? Ne, to zagotovo ne, saj nismo v muzeju kemije. Tudi ko je reč obrnil, ni bistveno pomagalo, zato sem raje ostal tiho. »To je Edisonova prva žarnica. Replika,« je bil pravilen odgovor. Nekajkrat večja od današnje običajne žarnice, z nekakšnim ošiljenim zaključkom, ki je tak najbrž zato, ker steklarji niso bili dovolj vešči, je pojasnil Lesjak.

{embed_photo}678906{/embed_photo}

Na levi strani prostora velik del zaseda komandna plošča, ki je bila v uporabi dolgo časa. »Še danes bi delovala, če bi jo priključili,« navrže Srečko Lesjak. Tukaj so nadzorovali prenos elektrike prek bližnjih daljnovodov. V tem prostoru sta nekoč v triizmenskem turnusu dežurala dva stikalničarja 24 ur dnevno. Komandno ploščo je izdelalo podjetje Rade Končar, v njej so vgrajene komponente Siemens. Ta drobec se mi je zdel zanimiv.

Zdaj so nadzorno nalogo prevzeli nadzorni centri na daljavo, kar seveda omogoča sodobna tehnologija. Ko je kraljevala prava elektronika, so bili zaposleni vseskozi tam, na delovnem mestu, opazovali so merilnike in zagotavljali, da vse deluje brezhibno. Delček takšnega duha je tam prisoten še danes.

Znanstvenik Milan Vidmar

Muzej elektroprenosa Fala Laško, kot je njegovo dolgo ime, domuje namreč v prostorih tamkajšnje razdelilne transformatorske postaje (RTP), ki je bila prva takšna v Sloveniji in takratni Jugoslaviji, na prvem prenosnem daljnovodu, ki je povezoval Hidroelektrarno Fala in Termoelektrarno Trbovlje. Tam lahko torej govorimo o začetku razvoja elektroprenosne dejavnosti pri nas.

In te začetke lahko v teh prostorih vidiš, začutiš. Tam so prve naprave, ki so jih uporabljali, tudi porcelanasti izolatorji, ki so jih kasneje nadomestili stekleni, danes so silikonski. Te izolatorje lahko prepoznamo kot »rebra«, ki so tako značilna za daljnovode, transformatorje in druge, mnogokrat kar malce ezoterične naprave, ki do hiš in domov pripeljejo elektriko. Ta tudi sama po sebi lahko deluje malce čarobno, še posebej ko pomisliš, kaj vse nam danes pomeni, kaj vse poganja. Pride po žicah, mi je sploh ne vidimo.

In v tem muzeju, v sosednjem prostoru od tega, kjer sva ravnokar bila, dobiš vpogled tudi v drobovje računalnikov, recimo računalniških tablic in mnogih drugih naprav. »Mi smo jih odprli in razstavili, da vam jih ni treba uničevati doma,« v šali pripomni Lesjak.

Na levi strani stene v tej nekoliko manjši sobi je portret Milana Vidmarja, slovenskega raziskovalca osnov elektroenergetike, električnih strojev ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Veliko je storil na tem področju. Rojen je bil leta 1885, torej je živel in se izobraževal v zlati dobi elektrifikacije. Ob tem je bil še izjemen šahist.

{embed_photo}678907{/embed_photo}

Letnico sicer omenjam še zaradi drugega razloga. Med pogovorom je namreč Srečko Lesjak omenil, da je prepričan – dokopal se je tudi do nekaterih trdnejših dokazov – da je prva žarnica na našem območju zagorela v Laškem, in ne v Mariboru, kot je veljalo doslej. To se je dogajalo malo pred Vidmarjevim rojstvom. Dunajski arhiv je bogat s takšnimi in drugačnimi drobci o naših krajih. Med drugim je v tedanjih časnikih zaslediti vabilo Dunajčanom, ki ga je našel Lesjak, naj obiščejo terme, takrat imenovane Kaiser Franz Josef Bad, kjer bodo lahko uživali ob električni razsvetljavi, ki je bila tam urejena. Ta oglas je bil prvič objavljen marca 1883, nato pa še štirikrat v dunajskem in tudi ljubljanskem časopisu. Zato Lesjak sklepa, da je bila majhna vodna elektrarna narejena že prej. Terme Laško je takrat kupil premožnež Teodor Gunkel, ki jim je povrnil ugled. Elektriko so porabili za razsvetljavo kopališča in sprehajališča. Bilo je dobrih 30 žarnic, moč dinama je znašala 5000 vatov, pri čemer je nastalo 110 voltov istosmerne napetosti. Malo za današnji čas, ogromno za tedanjega.

Laško pred Mariborom in Ljubljano

Mimogrede, ameriški izumitelj Thomas Alva Edison je slovito žarnico izumil leta 1879, kmalu zatem jo je leta 1881 predstavil na 1. mednarodni razstavi elektrike v Parizu. Vidimo lahko, da se je izum razširil kot strela, saj je bil zelo hitro tudi pri nas. Laško je čudovito mesto, tam sem bil tokrat ravno nekaj dni pred začetkom festivala Pivo in cvetje, ki odmeva deleč naokoli. Kar malce škoda je, da ni opaziti večjega ponosa na ta del zgodovine, na to, kakšen je v resnici prispevek Laškega v zgodbi o elektrifikaciji Slovenije. Maribor je prvo žarnico dobil leto kasneje. V Ljubljani je prva električna luč zagorela šele 1. januarja 1898, ko je mesto dobilo elektrarno na parni pogon.

In k temu, da ta del zgodbe vendarle ni pozabljen, veliko prispeva muzej, ki sicer, mimogrede, sodi pod okrilje Elesa, d. o. o., operaterja kombiniranega prenosnega in distribucijskega elektroenergetskega omrežja.

Sprehod po njem ni zgolj hoja po poti elektrike, temveč so tam tudi zbirke stacionarnih in mobilnih telefonov, radijske tehnologije, celo pisalnih strojev. Tam je mogoče spoznati kratko zgodovino o začetkih teh naprav. Muzej tako daje vtis nostalgičnega sprehoda skozi življenje starejših in tistih malo mlajših, ki še danes prepoznajo trden zvok tipk pisalnih strojev ali zvonjenje telefonov z rotirajočo številčnico.

V muzeju je 5500 večjih in manjših eksponatov. Zbrani so med drugim celo portreti vseh, ki so bili tam zaposleni do leta 2004. Ogromno dela je bilo vloženega.

Težko sem verjel, priznam, da je to lahko delo enega človeka. Eksponati so skrbno izbrani, razstavljeni, pripravljeni, očiščeni. Sogovornika sem kar neposredno vprašal, kako je to mogoče. Srečko Lesjak je sicer skromen in je pojasnil, da so mu pogosto pomagali prijatelji, sodelavci, da je bila to sprva majhna zbirka, ki je do danes za nekajkrat zrasla. Delo je bilo ljubiteljsko, poudarek pri eksponatih pa je v izdelavi prerezov električnih naprav, da se vidi notranjost, pri čemer je težavne izreze izdelal žal pred kratkim umrli Marjan Kaluder, človek z zlatimi rokami, kot se je izrazil sogovornik.

Čez cesto od osrednjega dela muzeja sta dve zaklonišči. Tam se je pravzaprav vse začelo. To sta dva manjša prostora, čumnati, kjer je bilo nekoč nekaj postelj za primer vojne. Te so preuredili tako, da so nanje postavili deske in na deske namestili zanimive predmete. Če mi tega ne bi povedal, ne bi uganil, tako dobro je narejeno.

Spomin na Tamove kombije

Za trenutek je Lesjak ob vstopu v zaklonišče ugasnil luči, da je bila popolna tema, in poprijel za ročni dinamo, s katerim so si lahko v nujnih primerih nekoč pomagali. Bilo je, kot da bi za trenutek zabrlelo nekaj sveč. Moč, ki jo je porabil za tistih nekaj trenutkov brlenja, pa je bil tolikšna, da si je težko predstavljati neprestano vrtenje. Bila je imenitna ilustracija, koliko moči oziroma energije v resnici rabimo, da pridobimo elektriko.

»Ta del muzeja smo odprli ob 80-letnici prenosa električne energije na Slovenskem,« mi je pojasnil Lesjak. Bil je svojevrstno presenečenje, saj je zanj najprej vedel le majhen krog ljudi, ko so ob slovesnosti tedanjega direktorja Elesa nepričakovano pozvali, naj slavnostno odpre še muzej. Bil je navdušen, kot tudi več kot 300 udeležencev proslave.

V tistih majhnih prostorih je bila zbirka res precej manjša, kot je danes, a bil je lep začetek. S sodelavci so v enega od prostorov stlačili celo predelan in pomanjšan prednji del slovitih Tamovih kombijev, ki so jih imeli električarji najraje. »Zadaj si vrgel umazano opremo in peljal. Danes so naša vozila precej bolj čista,« malce nostalgično pripomni Lesjak.

V muzeju so med drugim razstavljena orodja, ki so jih uporabljali prvi elektroinženirji, in prepričan sem, da so med njimi tudi takšna, ki jih je imel pri sebi ded Vladimir. Logaritemsko računalo, »rehenšiber«, je že takšna reč; kot otrok sem ga imel v rokah in je bilo dedovo. Pa set za načrtovanje s šestilom vred, ki mi je v mladosti prinesel ure zabavnega igranja, zbadanja in risanja. Tudi po toliko letih še vedno deluje brezhibno. Tam so tudi nekakšne lesene klešče, ki so jih uporabljali, da jih ne bi stresla elektrika; okorne, toda opravile so svoje delo. Zlahka si predstavljam, da jih je ded nekoč imel v rokah.

Med sprehodom po muzeju sem opazil še napravo za plezanje na daljnovode, napetostnike, tokovnike. Posebej veliki so ob tamkajšnjem kozolcu tik ob vhodih v zaklonišče. Ko se dotakneš enega takih eksponatov, začutiš masivnost in zahtevnost konstrukcije. Stekleni izolatorji se zdijo, kot da tehtajo po tono – vsak.

Bile so tudi žrtve

Sedemindvajset ton pa tehta agregat, ki so ga pred uničenjem rešili iz Termoelektrarne Podljubelj pri Tržiču. To je edinstven primerek iz leta 1903, gre za prvo Peltonovo turbino v Evropi, ki je delovala na padec vode, večji od 100 metrov. Celoten agregat je impozanten in dokaz človeških inženirskih sposobnosti. Lepo so ga uredili in umestili v prostor osrednjega muzeja, skupaj s številnimi starimi televizijskimi sprejemniki in napravami. Tam lahko nazorno vidiš, kako od agregata potuje elektrika naprej po daljnovodih in v naprave v naših domovih.

Lesjak mi je zaupal še, da pripravljajo dodaten sklop, ki ga bodo odprli ob 100-letnici, in sicer oktobra letos. Ne želi, da o tem že pišemo, bo pa spet zelo zanimivo.

Če se vrnem k osebnemu potovanju, bi rekel, da sem na koncu imel občutek, da imam zdaj vendarle boljšo predstavo o tem, kaj je ded počel in kako je bilo videti njegovo delo. V muzeju so prav tako izobešeni zemljevidi Jugoslavije in pomembnejših daljnovodov po njej. Morda je katerega pomagal postaviti tudi on. To je morala biti posebna generacija – gradila je temelje sodobnega časa, a za to ni zahtevala velikega plačila. Sploh se zdi, da so tisti začetki od ljudi terjali kar nekaj požrtvovalnosti, kar je danes morda že pozabljeno.

No, na steni v zaklonišču je tudi spominska plošča z imeni smrtnih žrtev – dve sta bili leta 1945 in ena leta 1952. Opomin, da vendarle ne gre za enostavno delo.

Glede muzeja torej lahko rečemo, da je zagotovo vreden ogleda. Že samo zato, ker je bilo vanj vloženega toliko truda, potem pa tudi zato, ker se obiskovalec poslovi z občutkom, da mu je muzej nekaj dal – morda znanje, spomin, zavedanje o naši skupni preteklosti ali zgolj zanimivo izkušnjo. Muzej sicer nima rednih ur, ko je odprt, kot tudi ne vstopnine, lahko pa se za obisk vsakdo prijavi pred prihodom. Srečko Lesjak bo vsakega obiskovalca z veseljem sprejel.