Najbrž pri nas ne bi zlahka našli poznavalca, ki bi več vedel o starih radijskih aparatih, kot ve Vladimir Skok. Več kot 330 jih je zbral in še več jih je šlo skozi njegove roke. Prav posebna zbirka, ki je poučen zgodovinski prerez razvoja radijske tehnike, je na ogled v središču Pivke. Razstavni prostor v nekdanji Mercatorjevi trgovini zdaj preveva vonj po starem lesu. Mize, omare, okenske police, vse je polno lično razstavljenih najrazličnejših starih radiev. »Večina od njih seveda deluje. Problem je samo v tem, da dandanes vse manj radijskih postaj oddaja na srednjem valu,« potrdi Skok, odpre vrata večje salonske lesene omarice, pritisne na gumb nemškega grundinga iz leta 1955 in že se zasliši lokalni radio.
Vladimir Skok ni samo zbiratelj, ampak vsakemu aparatu odpre drobovje in ga usposobi, da igra kot nov. Obiskovalec se v Pivki ne dolgočasi, četudi o radiih nima pojma. Poznavalci pa v družbi salonskih in žepnih radiev, gramofonov, magnetofonov in diktafonov gotovo brez težav preživijo ure in ure. Sprejemniki prihajajo z vseh vetrov, nekateri veliki kot omara, drugi žepni. Najstarejši razstavljeni aparati so iz leta 1920.
V radijske aparate se je Skok zaljubil že v osnovni šoli. »Našel sem odvržen radio, ga spravil v šolsko torbo, doma pa razstavil na najmanjše delčke in skušal nazaj sestaviti. Kako je počilo, ko sem ga vključil! A začelo me je zanimati, kako vse to deluje. S tem smo se ukvarjali tudi v šolskem tehničnem krožku. V Sežani, kjer sem doma, je takrat delovala Tovarna radijskih sprejemnikov Iskra, šolarji pa smo tam našli kakšne dele, ki jih niso uporabili v proizvodnji,« se spominja.
Po poklicu je električar, rad brklja po radijskih sprejemnikih, še najraje pa išče kakšen dragocen zbirateljski radijski ulov. In tako je sčasoma nabral toliko starih radiev, da doma ni bilo več prostora za vse.
Najde jih celo v kokošnjaku
Radiomehanik se premika od aparata do aparata, prikazuje funkcije in našteva bolj in manj znane blagovne znamke: Saba, Nordmende, Minerva, Siemens, Unda, Crosley, Ferguson, Belind, Tuškanac, Fonola, Telefunken, Marelli ... Seveda so na razstavi tudi najrazličnejši modeli nekdanje domače Iskre – soča, triglav, bled, savica, kras, vesna. Tu je tango57 rafimus, ki so ga izdelovali v Murski Soboti in ga danes pozna le redko kdo. Ste vedeli, da Obodin iz Cetinja ni izdeloval samo hladilnikov, ampak tudi radijske aparate?
Spotoma navije gramofon iz leta 1912, nanj postavi bakelitno gramofonsko ploščo, da se sredi Pivke zasliši operna arija. Tu je še eleganten italijanski radio marelli, ki ga je odkril v zelo slabem stanju v kokošnjaku v eni od kraških vasi. Pa jamesbondovski vohunski mini magnetofon iz leta 1953, na katerem so posnetki na žici in ne na magnetofonskem traku. Moškim obiskovalcem običajno ne uide radio v obliki ženskih prsi. Posebna razstavna skupina so preprosti nemški nacistični radii s podobo orla na skali. »Tem so rekli Goebbelsov gobec, ker so jih uporabljali za širjenje nacistične propagande,« pokaže.
Nasproti stoji še nekaj italijanskih radiev, ki so jim zaradi oblike nadeli vzdevek pršut. Zanimivo zgodbo ima tudi telefunken iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je imela družina iz Ljubljane. Ker so Italijani med okupacijo Ljubljane prebivalcem odvzeli radijske sprejemnike, da ne bi poslušali Radia Kričač, ilegalne radijske postaje Osvobodilne fronte, je družina radio zakopala na vrtu. Po vojni ga je znova usposobila in poslušala vse do leta 1972. »Vsak radio ima nekaj v sebi, da me pritegne. Vsak ima svojo zgodbo,« sklene Skok.
Srbski voznik pripeljal ruski mir
Nekatere je odkril na bolšjih sejmih, veliko jih danes poišče tudi po spletu. »Tudi ko sva z ženo na dopustu, poizvedujem za starimi radii in velikokrat se obrestuje,« pravi Skok. Pred časom pa je v domači gostilni v Sežani skupino srbskih voznikov tovornjakov za sosednjo mizo pobaral, ali morda kdo od njih vozi tudi v Kazahstan. Na spletu je namreč našel nekoga, ki je v Kazahstanu prodajal radio mir ruske izdelave. »Eden je potrdil in sem ga bolj za šalo vprašal, ali bi mi pripeljal ta radio. Ni problema, je rekel. In pri tem je ostalo. Minilo je več kot pol leta, tako da sem že povsem pozabil na to, ko me je nekega dne v Sežani poiskala policija. Srbski voznik mi je iz Kazahstana res pripeljal radio in me iskal s pomočjo policije, ker ni imel mojega naslova. Pa še težave na mejah je imel zaradi radia. In to je bilo samo dva tedna pred ruskim napadom na Ukrajino. Neverjetno, kajne,« pravi Skok.
Priznava, da je po toliko letih s tem zbirateljstvom še vedno zasvojen. Konjiček nikakor ni poceni, zlasti ker hoče vsak aparat usposobiti, zamenjati nedelujoče elektronke in druge dele mehanizma. A kaj ko ima svoje radie preprosto rad.
Njegovo Društvo ljubiteljev starih radijskih aparatov Trioda je moralo zbirko že večkrat seliti. Zadnja tri leta domuje v središču Pivke. Ogled je mogoč ob sobotah in nedeljah med 9.30 in 16. uro, za skupine po dogovoru tudi med tednom.
