Čeprav se je odločil za študij sociologije in geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je bil vso svojo poklicno pot od leta 1970 do leta 2009 zavezan novinarstvu in medijem. Na Radiu Ljubljana oziroma Radiu Slovenija je začel kot novinar in kasneje urednik mladinskega programa, nadaljeval kot novinar komentator, urednik uredništva za Slovence po svetu in kariero končal kot urednik uredništva dokumentarno-feljtonskih oddaj.

Med letoma 1999 in 2000 je bil član strokovne komisije Sveta Evrope za medijsko zakonodajo in komisije za leta 2001 sprejet prvi sodoben medijski zakon v Sloveniji – ki nam ga do danes ni uspelo posodobiti. Na predlog DNS je bil tudi član Programskega sveta RTV Slovenija. V stanovskem društvu je odločno in glasno zagovarjal nujnost spoštovanja novinarske etike, o čemer je leta 2002 izdal knjigo Svoboda neodgovornosti: samoomejevanje v medijih v Sloveniji. Desetletja si je prizadeval za ustanovitev novinarske zbornice, ki bi, po zgledu italijanske, novinarjem podeljevala licence in medijem preprečila zaposlovanje novinarjev brez ustrezne usposobljenosti. Pred dvema desetletjema je v glasilu DNS Novinar pisal o pomanjkanju novinarskega poguma in opozarjal na komercializacijo medijev, uklanjanje okusu množice, zahtevam oglaševalcev … »V naše poklicne standarde je začel vdirati kapital, ne politiki. Vstopili smo v svet, ki so nam ga omejili lastniki, celo politiki postajajo z nami vred samo igralci stranskih vlog. Žalostno je, da smo na to tako zlahka pristali.« Za Medijsko prežo, bilten Mirovnega inštituta za opazovanje medijev, je napisal številne tehtne in vse bolj aktualne prispevke o medijih, novinarstvu in etiki. Bil je član Novinarskega častnega razsodišča Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije, med letoma 2015 in 2019 pa tudi njegov predsednik.

Društvo novinarjev Slovenije mu je za novinarske prispevke v letu 1999 podelilo Tomšičevo nagrado, leta 2009 pa za življenjsko delo nagrado bratstvo resnice/consortium veritatis.