Ljubezen do medicine se je pri Maji Milohnoja Berčič razvila, ko je spoznala patologijo. Tedaj se ji je odprl svet in študij medicine se ji ni več zdel nezanimiv. Proti koncu šolanja na Šubičevi gimnaziji, ko je bilo treba sprejeti odločitev za nadaljnji študij, je bila očetova želja, da bi študirala jezike, saj je bila zanje zelo nadarjena. Pa se ni izšlo in ko je razmišljala o svoji prihodnosti, se je odločila za medicino. »Moram reči, da doma niso bili zadovoljni, češ da je prenaporno, preveč odgovorno, a sem šla mimo tega. Rekla sem si: Delala bom dobra dela, pomagala bom ljudem in bom srečna.«
V Zdravstvenem domu Ljubljana dela že 40 let. Začela je na Splošni nujni medicinski pomoči in to je bilo, kot pravi, eno najlepših obdobij na njeni poklicni poti. »Imeli smo res dobre odnose, medicinske sestre in zdravniki smo bili kolegi, pomagali smo si in bilo je fenomenalno. Potem so potrebovali sobnega zdravnika na Metelkovi in sem privolila, pozneje sem opravila specializacijo družinske medicine, potem tečaj iz geriatrije pri dr. Dušanu Kebru, kjer sem se naučila ogromno stvari, ki so mi pozneje prišle še kako prav, saj sem imela res izjemno veliko starejših bolnikov,« pripoveduje zanimiva sogovornica, ki se je zadnjih dvajset let ustalila v Centru za bolezni dojk. Na začetku je imela strahove, saj je bila družinska zdravnica in ne denimo onkologinja, a se je hitro učila.
Pacientki je treba verjeti
»Če mi kaj ni bilo jasno, sem šla na posvet na Onkološki inštitut. Zelo veliko strokovne literature s tega področja sem prebrala, našla sem kirurginjo iz Chicaga, avtorico veliko člankov o začetnih težavah pri pacientkah, ki je zelo lepo opisovala stanja. Rekla je, da moramo pacientki vedno verjeti in obdelati vsako težavo, zato se držim tega. Čeprav rečejo, da rak ne boli, je treba tudi vsako bolečino v dojki vzeti resno. Pred nekaj meseci smo pri eni izmed pacientk na novo odkrili karcinom. Pred petimi leti je imele bolečine v dojki, slikovna diagnostika ni pokazala nič. Pozneje so se težave znova pojavile in ponovno je sledila diagnostika, tokrat je pokazala majhen karcinom,« takšne primere opiše zdravnica in doda, da odkrijejo precej primerov raka tudi pri mlajših ženskah, zato je prav, da so previdne in pozornost namenjajo svojim dojkam.
»K nam pridejo ženske, stare devetnajst, dvajset let z zatrdlino, izcedkom, nelagodjem ... Vsako sprejmemo. Še zlasti pozorno spremljamo tiste, pri katerih je močan dedni dejavnik. Vse te napotimo na genetsko testiranje na Onkološki inštitut in hoditi morajo na redne kontrole. Včasih je res hudo. Spomnim se mlade nosečnice, štirinajst dni je bilo do poroda, pa se ji je pojavila gmotasta zatrdlina v dojki. Bil je karcinom. Klicala sem kolegico na ginekologijo in tako smo uredili, da je šla iz porodne sobe takoj na Onkološki inštitut na operacijo. Bilo je poletje, imela sem dopust, a me je tako skrbelo, da sem klicala dr. Breclja, ki jo je operiral, in vprašala, kako je. Rekel mi je, da je v varnih rokah, da ima kemoterapijo in da bo vse v redu. Bila sem pomirjena. Čez leto dni sva se srečali in mi je padla v objem. Veste, mlad organizem veliko lažje prenese zdravljenje. Čeprav je hudo, sta zanje terapija in kemoterapija lažji, zdravljenje pa velikokrat zelo uspešno. Pri starejših gospeh se karcinomi velikokrat zdravijo samo z zdravili,« odstre pogled v zakulisje zdravljenja in kot zanimivost pove, da bolj ko je dojka maščobna, manjša verjetnost je, da se bo v njej razvil karcinom. Tudi mamografsko so takšne dojke preglednejše od tistih, ki so manj goste, zato morajo za natančen pregled uporabiti ultrazvok, če je treba, pa tudi magnetno resonanco.
Na splošno je mamografija v obdobju staranja uspešnejša, zato seveda pozdravlja presejalni program Dora za zgodnje odkrivanje raka dojk, v katerem ženske vsaki dve leti povabijo na pregled. »Dejstvo je, da Dora odkrije veliko predstadijev, zelo majhne karcinome, ki bi morda še nekaj let mirovali. Tako pa jih odkrijejo zgodaj, in to v obdobju, ko je statistično največ karcinomov.«
Odkritost Tanje Žagar
Velikokrat k pregledom dojk ženske spodbudi pojav raka pri sodelavkah, znankah in tudi pri javnih osebnostih. Nazadnje se je to zgodilo pri pevki Tanji Žagar, ki je pri 42 letih zbolela za rakom dojk in svojo izkušnjo delila tudi z javnostjo. Bila je njihova pacientka in Maja Milohnoja Berčič ji je zelo hvaležna, da je o tej izkušnji javno spregovorila, saj je spodbudila mnogo mladih žensk, da se se odločile za pregled. Karcinomi so namreč lahko zelo »hinavski«. Spominja se primera, ko je k njej prišla bolnica dva meseca po pregledu v okviru Dore, ker je imela kot »kifeljček« veliko zatrdlino na dojki. Izkazalo se je, da je šlo za karcinom, ki z mamografijo ni bil viden. »Medicina ni matematika, nikoli ne moreš biti stoodstoten,« pripomni.
Zagotovo je tudi za zdravnika najtežje, kadar je treba povedati slabo novico. »Nekateri zapletajo, sama pa sem človek z več empatije, zato lepo na dolgo in široko razložim ter jo napotim na Onkološki inštitut. Imela sem pacientko, ki ni hotela iti, pa sem imela naslednji dan dopust in sem ji rekla, da jo pridem iskat in greva skupaj. Komaj sem jo prepričala. Kirurginja ji je razložila vse in ji povedala tudi za možnost rekonstrukcije dojk, pa je odklonila. Komaj sva jo prepričali in bilo je uspešno,« je zadovoljna z razpletom in na vprašanje, ali ji je bilo kdaj žal, da se je odločila za ta poklic, odločno odgovori, da nikoli.
»Če bi se ponovno odločala, bi se enako. Zdaj, ko sem starejša, imam veliko željo po predajanju znanja. Rada bi naučila tudi medicinske sestre. Velika hiba je, da so preobremenjene, ampak želim, da vidijo, da spremljajo, kakšne so lahko spremembe v dojkah. Veste, v Angliji moraš biti zelo bolan, da te pregleda zdravnik, vse drugo opravijo medicinske sestre, zato tudi jaz naše učim, kolikor le lahko. Zdaj imam tudi mlado ginekologinjo, ki bo opravljala moje delo, ko se bom upokojila. Sicer pa vsak petek delam še v domu starejših Tabor, saj moram opravljati tudi delo družinske zdravnice, če želim ohraniti licenco. Tam je spet nov izziv demenca,« je že z mislimi v prihodnosti, saj je prepričana, da ni dobro, če opravljanje dela enostavno opustiš čez noč, boljši je postopen umik. Zdravnik, ki to delo opravlja s srcem, namreč ne more z danes na jutri končati svojega poslanstva, čeprav je delo emocionalno zelo naporno. Tudi fizično, čeprav se Maja Milohnoja Berčič nič kaj dosti ne pritožuje, ko pove, da mora vstati ob 4.30, da se uredi in iz domače Škofje Loke pripelje v Ljubljano. Vsako jutro je v službi točno ob 6. uri. Potem pripravi aparature in vse potrebno za začetek dela.
Namesto malice po parfum
Ob tako napornem delu je jasno, da mora imeti človek tudi hobi, strast. Zanjo je to zbiranje parfumov. »Parfumi so moja strast že od otroštva. Vse se je začelo, ko sem bila petletno dekletce, v Zagrebu sem opazovala nono, ki je bila prava dama in je zelo rada uporabljala parfume. Pozneje v gimnaziji sem ves denar, ki sem ga dobila za malico, privarčevala samo za to, da sem lahko odpotovala v Trst in si kupila stekleničko parfuma,« se zasmeji.
Še danes ima veliko parfumov, vse bi lahko pospravila v manjši kovček. Zelo rada jih uporablja, nam pripoveduje, medtem ko v kozmetičnem salonu na Kolodvorski, kjer se srečamo, zlaga parfume na poličko in ob vsakem malo pomisli, kdaj ga je nazadnje uporabila. Želi si odpotovati v Pariz in se tam pozanimati, ali je še mogoče dobiti parfum amazone z zeleno tekočino, ki ji je še posebej ostal v spominu. Vedno ima v torbici vsaj dve steklenički in takoj, ko je slabe volje ali jo kaj vznemiri, se malo poprši in je takoj bolje. Vonj zaznajo tudi pacientke. Zgodilo se je že, da je na kontrolo prišla pacientka, ki je zdravničin parfum prvič preizkusila na pregledu, čez leto dni pa ji je sporočila, da si je takšnega potem tudi sama kupila.
»Morda sem malo primitivna, a lahko rečem, da imam zelo razvit vohalni spomin, določene vonje spoznam že na daleč. Redki so še takšni parfumi, s katerimi se lahko popršiš in vonj obstane še ves teden. To, kar delajo zdaj, je bolj kemija. Sama vedno vzamem vzorček parfuma in počakam nekaj dni. Pri nekaterih že sredi noči vonja ni več in potem vem, da to ni pravi parfum,« pripomni. Kot doda, opaža, da se moški v zadnjem času pri nas zelo malo parfumirajo v nasprotju z denimo mediteranskimi moškimi, ki so včasih kar malce preveč odišavljeni. Največji uporabniki kozmetike pa so zagotovo ljudje v arabskem svetu.
