Dragi dnevnikovci! V teh dneh, ko si izmenjujemo novoletne čestitke, mi je kolega, ugleden slovenski fotoreporter, poslal trideset let staro fotografijo, na kateri se veselo ponašam z izvodi časopisa, ki sem mu nekoč služil in ga dandanašnji ni več. A je bil dober časopis. Začudenju, iz katerega zaprašenega arhiva je vendar privlekel to fotografijo, je sledil niz kratkih sporočil, zabeljenih s kolegovo pripombo: »To so bila novinarska leta.«
Res so bila! Razdajali smo se za svoj poklic, vanj smo verjeli, razumeli smo ga kot poslanstvo, konkurenci, ki je zasedala trg, smo se trudili dokazovati, da zmoremo več (kakšenkrat smo bili uspešni, kakšenkrat tudi ne), družbeni kontekst pa je delal za nas, saj so novinarske zgodbe čakale pred vrati uredništva in jih ni bilo treba iskati v labirintih neresnic, polinformacij ter zrežiranih »odnosov z javnostmi«, kaj šele v razmerah tviterskega (iz)občevanja.
Ni nostalgija, ne na naši uredniški in ne na vaši bralski strani, če sklenemo, da so to bili drugačni in zlati časi. Res so bili. V tistem uredništvu, a tudi v tedanjem Dnevnikovem, Delovem ali Večerovem uredništvu in pri vas doma. Vedno in v vseh generacijah so minuli časi drugačni in zlati, boljši od teh, ki jih živimo. Toda tudi v teh časih, zagotovo manj zlatih od preteklih, se mi, novinarji in uredniki Dnevnika, še vedno trudimo za vas. Ker vas spoštujemo, ker verjamemo v moč odgovorne javne besede in hočemo služiti javnemu interesu, ker ljubimo svoj poklic in ker se, iskreno, zavedamo, da sta naša prihodnost in prihodnost ljudi, ki so nam dragi, v mnogočem odvisni od vašega zadovoljstva z nami, z Dnevnikom, bodisi staromodno tiskanim bodisi moderno digitalnim.
Zavedamo se tudi, da smo bili v teh naših prizadevanjih za vaš blagor kakšenkrat uspešni, kakšenkrat pa tudi ne. Zavedamo se, da smo pri tem tudi grešili (in kakšenkrat smo to celo priznali!). Priznamo, da smo včasih kakšnega od naših službenih bralcev tudi premišljeno ujezili – Dnevnik je, kot je, ker si nikoli ni pustil vzeti pravice do svojeglavosti. Spodrsljaje in norčavosti ste nam pogosto in uvidevno spregledali ter nas nemalokrat razveselili s čestitkami in izrazi podpore. Hvala vam za vse!
Želimo si in vas nagovarjamo, da bi ob nas stali tudi v letu 2023. Ki tudi za Dnevnik ne bo lahko – padci naklad, prevladujoče prepričanje, da morajo biti na internetu zastonj naša znanja, naše informacije in refleksije, s katerimi Dnevnik bogatijo naši kolumnisti, Googlova vampirska oglasna ekonomika in vsesplošna draginja, še posebej pa drakonska rast cen časopisnega papirja nas silijo, da se bomo morali kmalu za nekaj centov podražiti tudi mi. Prosim, ne zamerite nam! Ne moremo vam zagotoviti, da bomo za nekaj centov boljši. Lahko pa vam zagotovimo, da bomo ostali enaki in vam bomo stali ob strani, kot vedno. Taki, ob kakršnih vztrajate kljub vsem tistim našim »kakšenkrat« deviacijam.
In lahko se seveda nadejate, da bo Dnevnik tudi v novem letu vedno izrekel tisti »Oprostite, ampak«-pomislek, ki ga izrazimo vedno, ko je treba govoriti jasno in razločno, ne glede na to, ali so na oblasti naši ali vaši, in ki ga lahko srečate tudi v današnji izdaji. Naša neodtujljiva pravica je, da smo svojeglavi. Pri tem nas podpirate, ker veste, da je to tudi vaša pravica. Da ste svojeglavi, da delate po svoje, vsemu navkljub. Ne zapravite te pravice, krasi življenje.
Nas in vas pa povezuje v veliko družino. Srečno v 2023, dragi dnevnikovci!
