Kreft ugotavlja predvsem, da so posamični uspehi zanimivi le še, če jih doseže nacionalni predstavnik, medtem ko olimpijado vse bolj zaznamuje seštevanje kolajn in iskanje dogodkov, ki so večji od samih olimpijskih iger.

Po čem še si bomo zapomnili letošnje OI?

Zapomnili si jih bomo tudi po tem, da je bilo v Londonu očitno prevladujoče občinstvo, ki je prišlo gledat kar koli, samo da so bili na OI. A vseeno je ostajalo veliko praznega, čeprav naj bi bile karte razprodane. Pokazal se je sindikalni učinek. Mi smo ga imeli včasih, ko so sindikati pokupili vse abonmaje po gledališčih, ta pa so bila prazna, čeprav je bilo vse razprodano. Očitno vstopnice niso prišle v roke tistih, ki bi jih to resno zanimalo. Tretja stvar pa je tisto, zaradi česar igre postanejo znane šele kasneje: dolgovi, ki nastanejo, in težave, ki jih povzročijo. OI niso prireditev, ki bi tistim največjim, ki jih edini še lahko prirejajo, v resnici prinašale dobiček.

Gostitelji se torej niso odrezali kot gledalci, za nameček pa so se Britanci po poročanju medijev zanimali predvsem za lastne športnike.

Zato menim, da so imele igre pomembno vlogo pri krepitvi britanske, ne le angleške, nacionalne identitete, ki jo je danes tako težko spraviti skupaj v tej etnični mešanici, ki je še posebno značilna za London. Značilnost teh iger je tudi ta, da niste več mogli samo s pogledom na tekmovalca brez njegovih nacionalnih insignij ugotoviti, koga zastopa. Vse barve kože, vse etnične karakteristike, vsi slogi oblačenja so se pojavili pri vseh državah. Se pravi, da se v športnih igrah najbolj vidi to, čemur pravimo multikulturnost, kar je posledica kupovanja športnic in športnikov.

London je pred enim letom gorel. To je bila druga olimpijada po izbruhu recesije. Smo s pomočjo športnih veledogodkov tega poletja na kratko ubežali družbeni resničnosti ali so nas nanjo opominjali?

OI imajo specifično apolitičnost. Letos je bilo zelo drugače kot v Pekingu, kjer smo vsi čakali, kdaj bodo kaki protesti proti kršenju človekovih pravic. V Vancouvru je bilo več zavedanja, kako nepripravno so igre prišle in so celo razmišljali, ali jih je spodobno delati na ta način.

Na EP v nogometu je bilo politike mnogo več, pomislimo samo na okoliščine tekme med Nemčijo in Grčijo.

Kriza je prišla bolj do izraza na neki simbolno nacionalistični način. Pokazalo se je, da so nacije, Grčija, Portugalska, ki imajo samo še nogomet, vse drugo je tako rekoč propadlo. Medtem ko so bile olimpijske igre pri tem malo izven svojega časa.

Vtis pa je, da je bilo evropsko nogometno prvenstvo letos vseeno večji dogodek od olimpijskih iger. Zakaj je tako?

Zelo preprosto. Športnih fenov je največ pri nogometu. Nogomet je pač toliko veličasten. Na EP nastopajo najboljše nogometne nacije razen Argentine in Brazilije. Drugo, zadeva je pregledna, gre za en sam šport, tudi tisti, ki se ne spozna na nogomet, ga po dveh, treh tekmah zna gledati, zna v njem uživati, se navdušuje. Zgodba je ena dolga in ena sama, ni spletena iz preveliko niti. Če OI več dni gledate, se zasičite, sploh pa ni nujno, da je mogoče vse športe spremljati v prenosu. A OI niso le za športne fene, niso le za ljubitelje enega športa, pomen imajo tudi v tem, da se na svetovnem prizorišču nenadoma vidijo športi, ki jih sicer nikoli ne vidiš. Denimo skoki v dvojicah.

Šport kot spektakel morajo sestavljati srečne in nesrečne zgodbe. Je letošnje igre zaznamoval kak izrazito dramatičen dogodek?

Prizadevanje Usaina Bolta, da postane legenda. V štafeti, kjer je spet dosegel neverjeten svetovni rekord, se je hotel polastiti štafetne palice, a po pravilu jo je moral po teku vrniti. Njemu, legendi, je niso hoteli dati. Pred zaključkom iger so mu to palico, s katero je osvojil zlato, izročili in bila je celo v jamajških barvah. To je simpatična zgodba tudi zato, ker ima človek šest zlatih medalj, za spomin pa je hotel imeti ničvredno štafetno palico. To me spomni na turiste, ki si ogledajo največje dosežke civilizacije, piramide in templje, a s sabo domov za spomin vzamejo kamenček, ki so ga našli na plaži.

Je on kot dogodek letošnjih iger primerljiv z dogodkom Michaela Phelpsa izpred štirih let, ko je osvojil osem zlatih kolajn?

Tisto, kar naredi zanimivo to ponavljanje in pojavljanje osvajalcev s prejšnjih iger, je to, da so večinoma poraženi. In on je bil idealen kandidat za tragično zgodbo. Vse je bilo nastavljeno. Prekinil je vmes, ni se mu več dalo, potem je zadnji dve leti spet kot zmešan treniral, pa je zgubljal celo v samih ameriških kvalifikacijah. Ian Thorpe je nekaj podobnega poskusil, pa vemo, kako je končal. Ne gre. V manjšem obsegu je Phelpsovi podobna tudi zgodba Primoža Kozmusa. Za Phelpsa vsi pravijo, da so bile to ene igre preveč, a bi se znalo zgoditi, da bo tekmoval še na enih. Spektakli so takšni, da potrebujejo heroje in legende, ne več samo zmagovalcev. Življenjska doba športnikov in športnic se zato izjemno podaljšuje. Sploh športnic. Kariere so bile včasih kratke in šport je bil za mlade ljudi. Izkazalo se je, da si v nekaterih športih lahko brez težav aktiven do 40. leta ali še čez. Finančno-kapitalski pogon športa brez zvezd ne deluje. In ker zvezd ne more producirati toliko, kot jih potrebuje, skuša tiste, ki so v obtoku, čim dlje zadržati.

Tudi slovenske medalje so vezane na športno starejše tekmovalce in tekmovalke.

S to razliko, da so vsi po vrsti ustvarili sami sebe. Za sabo imajo ameriško "self-made man" zgodbo. Prihajajo iz individualnih športov, kjer slučajno nekje obstajajo pogoji zanje. Za Slovenijo velja, da nikoli ne veš, iz katerega športa bo prišel bodoči šampion ali šampionka. Veslanje na Bledu je vezano na par ljudi, judo je vezan tako rekoč na vaško skupnost in točno določene osebe. Trener je Urški Žolnir dal vedeti, da bo morala skupnosti vrniti to, kaj je skupnost dala njej. Nekaj načrtne državne podpore vidim le pri strelstvu, ker je zanimivo za vojsko. Mislim, da je slovenski model uspeha v športu vezan na splet ugodnih okoliščin in pogojev v lokalnem okolju. Da pa nismo zastopani v nobenem ekipnem športu, ni spodbuden podatek za nacionalni šport. Če nimaš na OI rokometa, košarke ali nogometa, to pomeni, da ne obstaja dovolj sposoben organizacijski sistem, ki bi vlagal v neki šport.

Poseben fenomen slovenskih uspehov na OI je preštevanje medalj glede na število prebivalstva. Na koncu smo Slovenci osvojili šesto mesto, po tem ko smo nekaj časa vodili. Zmagala je Grenada z eno kolajno in le 110.000 prebivalci. Pri medaljah glede na BDP smo na 25. mestu, prehitijo nas Hrvaška, Srbija, Madžarska. Če pogledamo številke, smo v športnih dosežkih res tako posebni, kot radi verjamemo?

Ne, nikakor ne. Posebni smo predvsem v nekaterih individualističnih prizadevanjih, v ekstremnih športih. Posebni smo v želji, da bi bili na ekstremnem vrhu vidni in opazni, da delamo nekaj, česar ni še nihče ali česar nihče ni sposoben. Zato so ekstremni športni naša nacionalna identiteta, ne olimpijski športi. In z ekstremnimi športi se ukvarja zares veliko ljudi, ogromno jih denimo zbira vrhove po svetu. Če bi to šteli in primerjali, mislim, da bi bila lestvica precej drugačna. Ekstremno pohodništvo in alpinizem sta se razvila celo do te mere, da imamo slovenski masovni turizem, od katerega živi nekaj agencij.

Od kod torej naša nacionalna samozavest, utemeljena na športnih dosežkih sodržavljanov?

Dovolj je, da si konkurenčen. Ni treba, da si Martin Krpan. Dovolj je, da tihotapiš sol in te ne dobijo. Za nacionalno samozavest je treba zelo malo.