"Če država ni pripravljena prispevati vsaj skromnih sredstev za plemenitenje duha, nam zagotoviti možnosti, da ostanemo vsaj približno na ravni sosedov, potem države ne rabimo," je zapisal pisatelj Evald Flisar v pismu, ki ga je naslovil na udeležence omizja na temo odnosa med kulturo in ekonomijo v organizaciji Slovenskega centra PEN. "Kultura ni sirota, ki jo je treba vzdrževati in potrebuje podporo, ampak suverena dejavnost," pa je prepričan direktor Javne agencije za knjigo (JAK) Slavko Pregl, ki ugotavlja, da želijo ljudje v krizi slišati predvsem številke.

Prepričan je, da lahko z njimi dokažemo, da kulturniki niso taki, kot nas prepričuje konvencionalna politična modrost: porabniki trdo zasluženega javnega denarja s slabimi delovnimi navadami.

Upoštevanje različnih "vatlov"

V Cankarjevem domu (CD), ki med javnimi kulturni zavodi izstopa po deležu lastnega financiranja svojih programov, so bili programski stroški nedavne skupne produkcije s SNG Drama, predstave Ustavljivi vzpon Artura Uia, s prodajo vstopnic pokriti v 35 odstotkih. Medtem je festival Liffe z lastnimi viri pokrit v višini 84 odstotkov, cikel šestih simfoničnih koncertov iz tujine pa ustvarja okoli 70 odstotkov lastnih virov. Povsem drugače je s prodajo koprodukcij CD z nevladnimi gledališko-plesnimi organizacijami, kar pa generalni direktor Mitja Rotovnik ocenjuje kot normalno. "Sodobna umetnost je tudi draga, zanimanje sponzorjev in občinstva za plačljive vstopnice je majhno, zato so skromni tudi neproračunski viri financiranja." Zato meni, da je treba pri ekonomskem vrednotenju upoštevati različne "vatle": uspešnosti programa v plesnem teatru ni mogoče meriti enako kot programa Slovenske filharmonije, obeh oper ter nacionalno in lokalno podpiranih gledališč ali muzejev.

Ekipa, ki je v minulih letih na ministrstvu za kulturo pripravljala izhodišča za posodabljanje javnih kulturnih zavodov, je predvidevala, da bi se vodstva zavodov po novem modelu obvezovala pridobiti določen del neproračunskih virov v zameno za državno podporo. Rotovnik meni, da to ni divjanje tržnih zakonitosti v umetnosti, pač pa odgovornost vodstev, da bodo dobro promovirali svoje programe, skrbeli za razvoj občinstva, se bojevali zanje in izvajali kulturno-vzgojne programe. "Veliko vodstev javnih kulturnih zavodov se ne ukvarja dovolj s prodajo svojih umetniških produktov. Če se jih le nežno povpraša po tem, hitro zarobantijo, da se oni že ne bodo podrejali tržnim zakonitostim. Problem pa je v tem, da pogosto delajo slabe predstave, ki občinstva preprosto ne zanimajo."

Kdo ve, kje varčevati

Ko je sredi marca na Leipziškem knjižnem sejmu gostovalo dvanajst slovenskih avtorjev, se je minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žiga Turk na Twitterju vprašal: "A v Leibzig hodimo šele odkar imamo Agencijo za knjigo?" Če pustimo ob strani slovnične in pravopisne težave, minister bržkone ni bil obveščen, da se je Slovenija treh največjih evropskih knjižnih sejmov v Leipzigu, Frankfurtu in Bologni pred ustanovitvijo JAK udeležila z državno podporo v višini 180.000 evrov, medtem ko se danes vseh treh sejmov JAK udeleži za 80.000 evrov stroškov.

Kljub številnim objektivnim dokazom, da je JAK ubrala pravo pot pri podpori slovenski knjigi, ji bo država sredstva za plače skrčila za 57 odstotkov, sredstva za programe pa za 25 odstotkov, zaradi česar bo JAK primorana zmanjšati število in vrednost razpisov, kar bo doseganje zastavljenih ciljev na področju knjige otežilo in onemogočilo. Direktor JAK pravi, da ga kot strokovnjaka za knjigo nihče ni vprašal, kje bi se dalo kaj prihraniti: "Jaz vem, kako bi na področju knjige lahko varčevali, minister pa ne ve." Hkrati pa bi šlo opustiti stereotipe o pisateljih, ki le zajedajo državni proračun, saj si v resnici država prilašča njihov denar, opozarja Pregl. Po njegovih izračunih država pisateljem dolguje 18 milijonov evrov, ki jih je pisateljem odvzela med letoma 1992 in 2005 z neizpolnjevanjem evropske direktive o knjižničnem nadomestilu.

"Na pamet" kljub številkam

"Glede filma že 20 let ponavljamo iste številke," pa ugotavlja Igor Koršič, predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma in televizije na AGRFT in do nedavnega predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Izpostavlja primer Danske, ene evropskih filmskih velesil, kjer film financirajo s 70 milijoni evrov in v filmski instituciji zaposlujejo 120 ljudi, medtem ko mu pri nas država nameni šest milijonov in bo po novem financirala plače treh uslužbencev namesto dosedanjih osmih. Medtem ko je razmerje v številu prebivalstva med Slovenijo in Dansko 1:2,5 in je ekonomsko razmerje med njima 1:3, je razmerje pri financiranju filma 1:11. Če pogledamo še knjižnično nadomestilo v Sloveniji in na Danskem, je razmerje 1:30.

Odgovor za tako različni kulturni politiki se skriva v politiki Dancev, ki človeški potencial in ustvarjalnost pojmujejo kot svojo prvo prioriteto in primerjalno prednost. Vse države s filmsko politiko k tej pristopajo z vnaprejšnjimi analizami, definicijo ciljev in njim primerno javno podporo, pri nas pa se k vsemu pristopa "na pamet" in s populističnimi izhodišči, pravi Koršič, ki v aktualnih razmerah ugotavlja, da to velja za celotno kulturo, ne le za film.