Kakšna je to družba, v kateri ključne probleme rešujejo ljudje kot Anita Ogulin, seveda nikoli v zadostni meri – saj za to lahko poskrbi samo država? Zakaj bi nekdo posvetil celo življenje pomoči revnim, ki so izpostavljeni izkoriščanju, nepravičnosti, preziru in omejevanju možnosti, če so to vse dolžnosti države, vpisane v ustavo, razumljive vsakemu, preverjene v praksah – sicer redkih – uspešnih družb?

Do katere točke gre hinavščina države, ki v svojih institucijah ne rešuje problemov, temveč to prepušča posameznikom, ki ne skoparijo s svojimi močmi in sposobnostmi – za razliko od visoko plačanih državnih uslužbencev, ki se pretegujejo med fikusi? Kakšna je to družba, v kateri mediji večinoma hvalijo bogate, pridno posredujejo njihove neumne izjave (vključno z izjavami in obnašanjem Gospodarske zbornice) in ohranjajo iluzijo, da so gospodarstveniki ti, ki premikajo družbo? V več kot 30 letih državi ni uspelo zgraditi sistema, v katerem bi bogati z vlaganjem v humanitarne cilje sebi zmanjševali davke, niti ji ni uspelo zgraditi davčnega sistema, ki bi stiske večine lajšal. ...

Paradoksalno bi aktivisti in vsi humanitarci morali zahtevati od države, da neha delegirati družbene težave in probleme na njih; z drugimi besedami, da država izniči razloge, da humanitarnost sploh obstaja zunaj državnega aparata. In naj potem res samo bogati prevzamejo humanitarnost kot svojo skrb – le da bi tako pristali na spremembo sistema oziroma ukinitev kapitalizma … Na to bomo še dolgo čakali, medtem pa se jim dobrodelnost pripisuje že kar zdaj, ko intenzivno delajo na povečevanju neenakosti, nepravičnosti in revščine.  Večer – V soboto