Slovenci smo med narodi, ki imamo največ izkušenj z razpadi držav, vojnami, premikanjem meja ter menjavami oblasti in valut. Vemo, kaj pomeni, ko na ceste zapeljejo okupatorski tanki, in znamo prekleto dobro ločiti med agresorjem in žrtvijo.

Dokazano vemo, da so ob napadu agresorja mirovniki koristni toliko kot zvonjenje proti toči. Ko so si leta 1941 Slovenijo prisvojili okupatorji, so se partizani uprli z orožjem, takratni »mirovniki« pa so se uporu in orožju odpovedali. Okupacijo so ali fatalistično sprejeli ali pa so okupatorjeve vojake pričakali s cvetjem. Podobno je bilo leta 1991 ob agresiji JLA. Eni smo se uprli, drugi pa potuhnili. A uporniki smo obakrat zmagali in na naših zmagah utemeljili državo, ki nam ni bila podarjena, ampak je bila izborjena. Zato nismo pomišljali, ko smo priskočili na pomoč Ukrajini, ki jo je Putin napadel s skoraj istimi lažnivimi izgovori kot Milošević Slovenijo in enako verujoč, da si bo Ukrajino podredil v nekaj dneh. Kar se danes dogaja v Ukrajini, je spodbudno in hkrati vzbuja skrb. Spodbudno je, da smo Evropejci največjo zmago že dosegli, ko smo se poenotili pri podpori žrtvi in Ukrajini pomagali, da je Putinov poskus okupacije sramotno spodletel. Kar spremljamo od umika ruske vojske izpred Kijeva, je brutalno in nesmiselno mučenje Ukrajine in pobijanje za cilj, ki ga Putin ne bo nikoli dosegel. Osvojene brezimne vasi v ukrajinskih stepah za ceno več kot tisoč mrtvih vojakov na dan Putin svojemu narodu prodaja kot velike zmage, v resnici pa se vrti v krogu in grize lasten rep. x Sobotna priloga Dela