Splošno sodišče EU je presodilo, da evropska komisija z Ursulo von der Leyen na čelu javnosti ni omogočila dovolj informacij o pogodbah za nabavo cepiv proti covidu-19. Skrivnostnost glede takratnih pogodb seveda še posebno bode v oči zaradi dejstva, da so bile takratne pogodbe s farmacevtskimi podjetji povsem nenavadne.

Ampak nenavadno je bilo tudi pričakovati od menedžerjev farmacevtskih korporacij z desetmilijardnimi dobički in več deset tisoč zaposlenimi skoraj hipno preusmeritev njihovih proizvodnih kapacitet. Ljudje na čelu tako velikih podjetij ne dobivajo svojih milijonskih plač zaradi lepih oči, ampak zato da znajo zanesljivo in varno usmerjati korporacijo za tri, pet in deset let vnaprej. Velikim farmacevtom bi bilo v tistem času najlažje počakati leto ali dve, da se razčistijo dolgoročne potrebe po cepivih, potem pa bi po običajnih poteh začeli proizvajati. Če pa so politiki (pod pritiskom zaskrbljene javnosti) hoteli masovno proizvodnjo cepiva takoj, so jim izkušeni menedžerji pač znali zelo hitro napisati ustrezen predračun.

Ta je seveda vseboval zagotovljene milijardne odkupe cepiva še pred njegovo registracijo – nad čimer smo se tudi medicinski strokovnjaki močno čudili, saj bi v primeru neustreznih registracijskih rezultatov vse naročeno cepivo šlo takoj v smeti. …

Zdaj, iz časovne distance vidimo, da so farmacevtski menedžerji zares bili vredni svojih milijonskih zaslužkov. Pandemija, vključno z množičnim cepljenjem proti njenemu povzročitelju, je trajala dve leti in za tako kratek čas uvesti in nato spet ugasniti milijardno proizvodnjo nekega cepiva ter pri tem ostati poslovno »živ« – je bil gotovo velik izziv.  Delo