Ponovno snidenje oziroma »reunion«, kot smo pogovorno prevzeli od Američanov, so družabna srečanja, na katerih imamo priložnost videti, kaj se je v zadnjih letih ali desetletjih zgodilo z nekdanjimi sošolci oziroma znanci. V resnici nas bolj zanima, kaj jim imamo pokazati sami, ampak to niti ni tako pomembno. Vožnja s Hyundaijevo kono je bilo eno takšno ponovno srečanje. Hyundai pony v limuzinski izvedbi je bil avtomobil mojega otroštva, zato je z vsakim novim modelom zanimivo videti, kako daleč je ta znamka prišla od leta 1990. Nova električna kona medtem kaže smer, kam želi to južnokorejsko podjetje v prihodnje.
Zgovoren je že dizajn. Ta je sicer evolucija prejšnjih različic kone, a tokrat še za odtenek bolj futurističen. K temu pripomore zlasti neprekinjen svetlobni trak na stičišču nosu in pokrova motorja, svoje pa dodajo še prelomljene linije ob straneh avtomobila. Ko vidiš kono, veš, da je električna, le da se pri tem lahko motiš. S skoraj enakim dizajnom je na voljo tudi termična različica. Razlika je le v sprednjih vratcih vtikača za polnjenje. Zaradi njih je sprednji del električne kone za evropski okus morda moteče nesimetričen. Notranjost avtomobila je opremljena po receptu sodobnega minimalizma, z možnimi barvnimi poudarki. Pri testnem modelu je šlo za fluorescenčno rumene črte. Morda se sliši agresivno, a je v praksi sila posrečeno in vzbuja občutek veselosti za volanom. Hvalimo tudi odločitev, da se klima upravlja z analognimi stikali. Za digitalnost skrbita zaslona za volanom ter med voznikom in sovoznikom, ki sta spravljena pod enotno ukrivljeno steklo. Zelo okusno. Pri opremi impression je serijsko zraven tudi projiciranje ključnih podatkov na vetrobransko steklo.
Nekaj stvari pa je manj posrečenih. Predvsem velika polička osrednje konzole med prednjima sedežema. Ima posrečen mehanizem za pospravljanje držala za pijačo, je pa vsa iz trde plastike. Ko sem nanjo odložil šop domačih ključev, so med vožnjo nenehno drseli gor in dol ter ob tem širili moteč hrup po vozilu. Udobju sedežev ni kaj očitati. Pri opremi impression imamo opravka tudi s kombinacijo usnja in blaga.
Medosna razdalja znaša 2,66 metra, kar zadošča za udobno sedenje zadaj. Celotna dolžina avtomobila je sicer 4,36 metra. V prtljažniku je prostora za 466 litrov, torej primerno za družine, ki so se že poslovile od vozičkov in ki zmorejo na dopust brez skirojev, otroških koles, supov in drugih prostorsko požrešnih pripomočkov. Spredaj najdemo še 27 litrov prtljažnika (frunk), kamor sodijo polnilni kabli. Kona s pospeškom do sto kilometrov na uro v 7,8 sekunde sicer ni električna raketa, a z 217 konji moči (160 kW) in navorom 255 Nm popolnoma zadošča družinskim potrebam. Tudi največja hitrost 170 kilometrov na uro je več kot zadostna za slovenske potrebe. Bi si pa na trenutke želel malenkost trši volan. Kljub temu je vožnja s kono udobna in nezahtevna. Za voznike, ki želijo priti na cilj.
Med testom me je zaneslo na družinski izlet na Pokljuko in njene urejene gozdne poti. Izkušnja je bila izvrstna. Zlasti zato, ker sem se prvič zares zavedal, kako okoljsko nemoteči smo bili. Zaradi tihe vožnje nismo plašili živali, ki niso pretirano občutljive za vibracije tal. Poleg tega pa v Triglavski narodni park z vožnjo nismo vnašali dodatnih izpustov. Ti so ob upoštevanju sestave slovenske energetske proizvodnje verjetno nastali nekje drugje, a to tisti hip ni vplivalo na našo (razmeroma) čisto vest. To sicer lahko trdimo za vse električne avtomobile.
Ni pa za vse mogoče trditi, da imajo varčno porabo in velik doseg. Po veliko hitre vožnje na avtocestah in kar nekaj vožnje v klanec je poraba znašala 17,4 kilovatne ure na sto kilometrov. Pri neto zmogljivosti baterije 65,4 kilovatne ure to pomeni okoli 376 kilometrov dosega. S kono se tako že kam pride. Po Gorenjski smo se peljali ves podaljšani konec tedna in potrebe po polnjenju nismo imeli. V mestu se je poraba v zgodnjem poletnem vremenu gibala celo okoli 12 kilovatnih ur na sto kilometrov, kar pomeni že spoštovanja vrednih 545 kilometrov dosega. Pozimi gre verjetno računati z okoli 320 kilometri dosega med mešano vožnjo. Standardna moč polnjenja je 10,4 kilovatne ure, kar baterijo napolni v šestih urah in pol. Odlično za polnjenje v službi. Hitro polnjenje lahko ima moč do 350 kilovatnih ur. Pri tej moči se baterija do 80 odstotkov napolni v 41 minutah.
Električna kona v zmogljivejši izvedbi je zelo simpatičen družinski avtomobil, primeren za vsakdanje potrebe in dopustnike z zmernimi potrebami pri prtljagi. Z opremo impression avto stane 51.700 evrov, kar žal pomeni, da ni za vse. Dobi pa kupec 4500 evrov subvencije. Kot rečeno, daleč so prišli hyundaiji od leta 1990.
