Kot družba se niti ne zavedamo dovolj, koliko je osamljenosti in koliko je spregledanih ljudi na delovnih mestih. Osamljenost v smislu stanja, v katerem se posameznik počuti socialno izoliranega in nima neke čustvene povezanosti ali podpore s strani svoje bližnje okolice, torej delovnega tima, kadrovske službe in vodstva, če govorimo o organizacijah. »Zaposleni lahko doživljajo mnoge in raznolike stiske, ki so povzročene tako v službenem kot v privatnem življenju, kot npr. finančne stiske, socialni problemi, nasilje, stanovanjski problemi. In dogaja se, da v predprazničnem in prazničnem času te stiske posameznik še močneje doživlja,« pojasni Alenka Kraljič iz kadrovskega podjetja Trenkwalder.

Vse več ljudi čuti izolacijo

To ima številne negativne učinke, tudi ko govorimo o mentalnem in fizičnem zdravju, na primer prihaja do povišanega krvnega tlaka, zmanjšanega imunskega odziva in zmanjšane angažiranosti ter zmanjšane produktivnosti pri delu. »Podjetja oz. organizacije so pravzaprav lahko tudi kraj, kjer ljudje lahko najdejo večji občutek pripadnosti,« pojasni Kraljičeva. Tudi določeni (ugledni) delodajalci v današnjem času želijo in veliko delajo na tem, da bi bila ta pripadnost čim večja, da bi bila povezanost in sodelovanje med člani delovnih timov čim večja, da bi zaposleni čutili tudi poistovetenje z vrednotami delodajalca. »Še vedno pa živimo in delamo povečini vsak dan po minimalno 40 ur na teden v organizacijah, ki teh stvari ali ne prepoznajo in se jih ne zavedajo ali pa nimajo človeških, finančnih ali časovnih virov za izvajanje politik, praks oz. ukrepov, ki bi vodili k zmanjšanju neželenega dogajanja, ki se kaj hitro začne poglabljati,« dodaja Kraljičeva.

Gaber Marolt, poslovni in NLP trener in coach, poudarja, da je dirka za denarjem bistveno bolj trda in neusmiljena. Bistvo povečevanja produktivnosti je, da v manj časa naredimo več, kot recimo razmišljajo skandinavske države v smeri skrajševanja delovnega časa z namenom, da bi se ljudje lahko posvetili svojim družinam in nenazadnje sebi. Podobno bi lahko razmišljali tudi pri nas. »Je pa za kaj takega nujno potrebnega več znanja in veščin in to je tisto, v kar bi morali vlagati. Ne samo v formalna znanja – teh se mi zdi, da imamo dovolj, oziroma bi le-ta lahko ali celo morali narediti precej bolj uporabna. Dejansko bi lahko ljudi spodbujali v širjenje obzorij, zavesti in znanja. Znanje je tisto, ki osvobaja, znanje je tisto, ki daje ljudem nove možnosti.«

Praznične potice manj,
veselja pa več

Prazniki, zlasti veseli december, je čas, ko nas okolica neprestano obsipava s fotografijami srečnih skupin, družin, nasmehov. Po drugi strani pa so ravno ti 'opomniki', ki najpogosteje skačejo iz družabnih omrežij, težak pritisk za mnoge, ki se soočajo ali so se pred kratkim soočili z družinskimi nesoglasji, razhodi, izgubo bližnjih, zaposlitve in osamljenostjo. Srečne podobe so lahko tudi obremenjujoče. »Nekateri praznične dni izkoristijo za razmislek, za umiritev, zato, da se povežejo z bližnjimi, s samim sabo. Drugi si naredijo iz tega ves seznam aktivnosti in obveznosti, ki jih je treba narediti v tem času v smislu 'do or die', kot bi rekli Angleži,« pojasni Marolt. Tak pristop spet lahko povzroča stres in potem so prazniki nekaj, kar je lahko bolj dodatna obremenitev kot veselje. »A vendarle svetujem, da si tudi praznike organizirate tako, da boste vse opravili z lahkoto, predvideli tudi kakšno stanje v koloni, pojedli kak kos potice manj in potem manj časa trenirali v fitnesu. Raje se s kom kaj pogovarjajte, naredite si plane za prihajajoče leto, razmislite, kaj bi lahko počeli bolje in kaj lahko opustite.«

Otresite se stresa za praznike

Danes je stres stalnica. Ne samo, da imamo negativni stres. Ko tega zmanjka, imamo lahko celo pozitivnega. »Dejstvo je, da se neljubi dogodki dogajajo, a velikokrat se zdi, da 'delamo' stres tudi že iz čisto vsakdanjih stvari. Vzgoja je tudi ena izmed njih,« pravi Marolt, ki je pred kratkim izdal knjigo Vzgoja in učenje z manj stresa, ki je prvi NLP priročnik za vzgojo. Dejstvo je tudi, da stres pušča posledice in zato je dobro, da imamo na voljo načine, veščine in znanja, s katerimi lahko stres precej omilimo ali se mu celo izognemo. Verjetno lahko vsak izmed nas med svojimi znanci najde vsaj koga, za katerega se zdi, da se jih stres skorajda ne dotakne. Kako to doseči? »Moje povabilo je, da imate radi sebe, da imate radi svoje bližnje in da se večkrat vprašate, kaj si želijo, kaj potrebujejo, kaj v medsebojnih odnosih deluje in kaj ne, kaj v medsebojni komunikaciji deluje in kaj ne in počnete za začetek več tistega uspešnega. Prav tako pa je dobro tudi na tem področju pridobivati čim več veščin in znanja in nevrolingvistično programiranje je ena izmed izjemno dobrih in preizkušenih priložnosti,« svetuje Marolt. Če stres ustrezno obravnavamo, postane približno enako obvladljiv kot vsa druga tveganja za varnost in zdravje na delovnem mestu.

Delodajalci, pozor: stres je organizacijsko vprašanje

Stres je še vedno (pre)pogosto napačno razumljen ali stigmatiziran. In to kljub spoznanju, da je stres na delovnem mestu pogosto odraz neustreznih razmer oziroma neustrezne organizacije na delovnem mestu ter ga je treba v večini primerov obravnavati kot organizacijsko vprašanje, ne pa kot neustrezno ravnanje posameznika. Po podatkih Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer in Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu več kot 25 odstotkov delavcev v Evropi zaradi dela doživlja pretiran stres, 51 odstotkov pa jih meni, da je stres na delovnem mestu pogost ter da je več kot polovica vseh izgubljenih delovnih dni v EU posledica delovnega stresa. Stres na delovnem mestu veliko zaposlenih doživlja vsakodnevno. In presenetljivo veliko zaposlenih ga doživlja zelo intenzivno. Namreč, pri vsakodnevnem stresu, ki ga ljudje doživljamo, je bistvena naša intenziteta tega doživljanja stresa ter tudi to, kako dolgo časa ta stres doživljamo. »Bolj intenzivno kot zaposleni doživlja stres in dlje časa kot ga doživlja, bolj močne so posledice. Le te pa prinesejo s seboj težave z duševnim zdravjem, kot so depresija, tesnoba, anksioznost, tudi izčrpanost in izgorelost,« pravi Kraljičeva. Dostikrat stres počasi privede tudi do psihosomatskih težav, ki potem privedejo do fizičnih bolezni. Vse to kaj kmalu privede do bolniških odsotnosti z delovnega mesta, tudi dolgo trajajočih bolniških odsotnosti. Pretirana in dolgotrajna podvrženost stresu na delovnem mestu (ali pa tudi v privatnem življenju), ki ga zaposleni ne zna ali ne zmore »ustrezno predelati«, privede do zmanjšanje koncentracije pri delu, do nezadovoljstva na delovnem mestu, do manjše produktivnosti in manjše zavzetosti za delo. Zaposleni se počuti izčrpanega in brez volje do dela. »Rezultati pri delu so slabši, posledično se lahko tudi zmanjša plača posamezniku zaradi nedoseganja norm oziroma ciljev ali pa zaradi bolniške odsotnosti, posledično pride lahko do slabše finančne situacije pri zaposlenemu, povečane stiske … in to se potem lahko kar naprej vrti v krogu brez konca.«

Kaj storiti?

Delodajalci morajo biti med letom pozorni in skrbni za svoje zaposlene. Če delodajalec stalno dela v skrbi za svoje zaposlene in uvaja ter izvaja najrazličnejše politike, procese in ukrepe, bo zagotovo kakršnih koli stisk pri zaposlenih manj ali pa se bodo pojavljale v blažjih oblikah. »V mislih imam vse od sistemov napredovanj in nagrajevanj (kjer se naj ustrezno nagradi performanca) do nenehnega usposabljanja vseh zaposlenih (torej tudi vodij) ne glede na to, kdaj so vstopili v podjetje oz. organizacijo, do izvajanja aktivnosti in preventive v okviru skrbi za psihofizično zdravje na delovnem mestu ter preprečevanja (pre)visokih delovnih obremenitev. Med drugim, na primer, tudi pomanjkanje uravnoteženja med delovnim in zasebnim življenjem vodi do preobremenjenosti in stisk. Uravnoteženje pa se spodbuja z možnostjo prilagodljivih delovnih ur, z možnostjo dela na daljavo, skrajšanim delovnikom, dodatnimi prostimi dni ipd.« Ko pa so stiske zaposlenih že res zelo močne, pa je treba angažirati zunanje zdravstvene ali svetovalne službe, ki imajo recimo temu možnost s svojimi strokovnjaki sanirati nastale težke situacije. »Pravim možnost, kajti če ne bo sprememb v delovnem okolju delodajalca in če ne bo prišlo do določenih sprememb pri ravnanju in razmišljanju zaposlenega, ne morejo zunanji strokovnjaki pravzaprav kaj dosti uspešnega narediti,« meni Kraljičeva. Zaposleni se bo po terapijah vrnil v enako (stresno) delovno okolje, ki ga bo zelo verjetno zelo hitro vnovično prizadelo.