Prav pri tem, preskrbi z neregistriranimi zdravili, so na slovenskem trgu vodilni. Podjetje s sedežem v eni izmed ljubljanskih poslovno-industrijskih con deluje od leta 2008, ko so se ukvarjali s trgovanjem z materialom za oskrbo ran, se pozneje znašli v poslovnih težavah in nazadnje zablesteli pri prodaji neregistriranih zdravil.
Zlovešče zveneča »neregistrirana zdravila«
Ko se človek pogovarja z nekom, ki deluje v eni bolj reguliranih gospodarskih panog, kar farmacevtika je, ob besedni zvezi »neregistrirana zdravila« prej kot na urejeno poslovno okolje pomisli na biznise, ki se jih gredo s kapucami pokriti ljudje na temačnih parkiriščih. »Vem, vem,« s širokim nasmehom odgovori direktorica podjetja Vita Godec, »niste prvi, ki ste pomislili na to. Ampak ne gre za nič takega. Dobavljamo zdravila, ki na določenem trgu še nimajo dovoljenja ali pa jim je dovoljenje poteklo in uvoznik nima komercialnega interesa, da bi ga podaljšal oziroma na novo pridobil. V tem je vsa skrivnost.«
In kako se zgodi, da za posamezno zdravilo ni komercialnega interesa, čeprav je na drugih trgih v običajni ponudbi? Pogost razlog je to, da je v določeni državi preprosto premalo bolnikov, ki bi ga potrebovali, se je pa zdravnik odločil, da ga bolnik potrebuje. »Ker je imel z njim dobre izkušnje ali pa so mu o njem pravili kolegi iz tujine, kjer je zdravilo na voljo.« Na tej točki v zgodbo vstopijo oni, zdravilo najdejo, se dogovorijo o pogojih nakupa in ga pripeljejo v državo.
Lenisov primarni trg so države jadranske regije, ki jih pokrivajo sami. Prek povezav z izkušenimi in zanesljivimi distribucijskimi partnerji skupno tako pokrivajo kar dvajset vzhodno- in srednjeevropskih držav, vse od Baltika do Cipra in Malte, v katerih je dostopnost zdravil zaradi številnih razlogov (majhnih, regulatorno kompleksnih trgov z izjemnimi pritiski na cene zdravil) praviloma precej slabša kot v zahodni Evropi.
Danes ima podjetje več kot 60 stalnih dobaviteljev in distribuira 350 različnih zdravil ter dobavlja več kot 80 kupcem v 16 državah. Na slovenskem trgu ustvarijo dobro tretjino vseh prihodkov, med vodilnimi so na področju infektologije in nevrologije.
Najprej oskrba ran, a neuspešno
Zgodba Lenisa se je začela leta 2008. Takrat je ustanovitelj in dolgoletni direktor Branko Huč, ki je v tistem obdobju živel v ZDA, ob obisku v domovini dobil pobudo nekdanjih kolegic, da ustanovijo podjetje za razvoj izdelkov za oskrbo ran. Kljub inovativni poslovni ideji ta zaradi spremembe zakonodaje in dragih postopkov kliničnih raziskav ni zaživela in podjetje je bilo v težavah, zato je bilo treba spremeniti poslovni model. Razpustili so laboratorij, Huč je leta 2011 izplačal druge soustanovitelje in se podal na pot reševanja težav pri oskrbi z uvozom nujno potrebnih zdravil, ki v Sloveniji predvsem zaradi majhnosti domačega trga niso bila dostopna. V Lenisovem portfelju je še danes več kot 30 zdravil, ki jih na podlagi začasnih dovoljenj uvažajo v tuji ovojnini in opremljajo s slovensko nalepko in navodili ter so razvrščena za prodajo v lekarnah.
Pomemben mejnik v zgodbi podjetja sta bila sanacija in prevzem podjetja Medicopharmacia, ki ga je Huč postopno odkupil od Branka Rogliča, lastnika podjetja Orbico. Lenis je s tem pridobil več kot 30 let izkušenj pri distribuciji inovativnih zdravil na recept, pospešila pa se je tudi internacionalizacija, saj je imela Medicopharmacia že vzpostavljeno mrežo hčerinskih družb po državah nekdanje Jugoslavije. Leta 2022 je sledila še integracija oziroma pripojitev slovenske družbe Medicopharmacia. Sočasno so izvedli obširno optimizacijo in digitalizacijo poslovnih procesov.
Odnosi so ključni za uspeh
Kljub ostri mednarodni konkurenci je Lenis uspešen, saj so odzivni, znajo prepoznati prave priložnosti in gradijo na odnosih. Prav ti so pomembna kategorija, ki se ji Vita Godec, po osnovni izobrazbi biokemičarka z doktoratom, ki je obetavno znanstveno kariero zamenjala za poslovno, precej posveča. »Za mikromenedžment nimam časa, pa tudi prepričana sem, da ima nasprotni učinek, saj vodja s tem kaže nezaupanje do sodelavcev. Sem sicer zahtevna šefinja, tudi ali predvsem do sebe, šele potem do sodelavk in sodelavcev, a kljub temu prevelike fluktuacije zaposlenih ni.« Nekaj je seveda je, a to je po njenem mnenju običajen pojav. Vodenje podjetja je prevzela pred dobrima dvema letoma, na začetku leta 2022, in je ponosna na to, da je Lenis do zaposlenih prijazno podjetje. Veliko poudarka dajejo zdravemu življenjskemu slogu in vseživljenjskemu izobraževanju. Zavedajo se, da so zadovoljni, zvesti in zavzeti sodelavci v velikem interesu podjetja. In če sklepamo po izkušnji Dnevnikove ekipe, ki jo je direktorica najprej odpeljala do zamrzovalnika, polnega sladolednih kornetov in lučk – »Izvolite, izberite, kar vam tekne,« je rekla v vročem julijskem popoldnevu –, za zadovoljstvo obstajajo vsaj okusni razlogi ...
V podjetju imajo dogovor, da lahko zaposleni en dan na teden delajo od doma, po dogovoru pa lahko na leto od doma delajo še dodatnih 30 dni. Ali to izkoriščajo? »Ne vem, v resnici me niti ne zanima prav zelo, pričakujem pa, da je delo opravljeno, kot bi bilo v pisarni.«
