Zavedanje pomena vseživljenjskega učenja se krepi tako med tistimi, ki so še v fazi rednega izobraževanja ali so šele stopili na trg dela, kot pri generaciji 40+. Za slednjo različne raziskave sicer še vedno beležijo relativno majhen delež tistih, ki so se še pripravljeni učiti, tako je pokazala tudi raziskava Dnevnikovega projekta Zlata nit.
Razloge lahko iščemo v osredotočenosti na izgradnjo kariere ter družinskih in drugih obveznostih, prisoten je tudi strah pred novimi tehnologijami. Posamezniki z zadovoljivo kariero obstoječa znanja in veščine vidijo kot zadostna in ne čutijo potrebe po nadaljnjem učenju. Pomembno vlogo igrajo pretekle učne izkušnje, osebne okoliščine, lastna motivacija in kultura okolja, v katerem delujejo. Omejene možnosti napredovanja, stereotipi o neprilagodljivosti starejših in njihovi nepripravljenosti ali nesposobnosti učiti se novih stvari, so lahko resna ovira za razvoj.
Pri mlajših generacijah pripravljenost na učenje po zaključku institucionalnega šolanja variira glede na odnos okolja do izobrazbe in znanja, pričakovanj delodajalcev in osebno motivacijo. Nekateri formalno izobrazbo vidijo kot zadostno in zaključek študija razumejo dobesedno kot konec učenja. Še posebej, če sta njihov primarni cilj hitra kariera in finančna stabilnost. Tisti s podjetniškim in startup duhom razumejo, da bodo uspešni le, če se bodo še naprej učili. Tudi okoljske spremembe ter prehod v trajnostno poslovanje terjajo vedno nova znanja in kompetence. Enako pomembna pa je tudi želja po osebni rasti in napredku.
Kdo so vseživljenjski učenci?
Vseživljenjski učenci so razvojno miselno naravnani posamezniki. S sprejemanjem sprememb ter z odprtostjo za različne ideje in poglede krepijo lastno kreativnost. Postati in ostati vseživljenjski učenec pomeni poznati in osvojiti ključne veščine vseživljenjskega učenja (kreativnost, kritično razmišljanje, komunikacija, upravljanje z informacijami, prilagodljivost, radovednost, stalna refleksija, sposobnost povezovanja z drugimi, izgradnja odnosov) in slediti navadam vseživljenjskih učencev, kot so vsakodnevno branje, aktivno iskanje priložnosti za učenje, skrb za fizično kondicijo, negovanje različnih strasti, izzivanje samega sebe z novimi cilji, zaupanje v rek, da ni nikoli prepozno, da začnemo nekaj novega in skakanje iz cone udobja. Izberimo delovno okolje, v katerem se lahko učimo in razvijamo. Omislimo si lastno učno rutino, bodimo disciplinirani in dosledni. Vključujmo se v različne projekte ali jih zasnujmo sami in k njim povabimo druge. Uporabljajmo učinkovite učne strategije, vključno z učenjem drugih, in nova znanja čimprej preizkusimo v praksi.
Ohranjanje motivacije
Učenje povežimo z osebnimi interesi, vrednotami in dolgoročnimi cilji. Postavimo si jasne učne cilje, jih razdelimo v etape in si določimo mejnike. Iščimo povratne informacije od mentorjev, coachev, vrstnikov, izobraževalcev in vodij v delovnem okolju. Preizkušajmo različne učne metode in se izognimo monotoniji. Gradimo lastno mrežo podpornikov in navduševalcev. Povežimo se s podobno mislečimi, ki z nami delijo strast do učenja, pridružimo se učnim skupnostim in forumom, kjer bomo našli podporo in priložnosti za izmenjavo znanj. Sprejmimo učni proces z vsemi vzponi in padci, zavedajoč se, da je tudi korak nazaj ali celo nazadovanje sestavni del učenja. Dovolimo si, da nas pritegnejo nove stvari. Pridobljeno znanje čimprej uporabimo v osebnem in profesionalnem življenju.
Vloga izobraževalnega sistema
Ključno vlogo na poti do vseživljenjskih učencev odigrajo že starši s tem, ko si vzamejo čas za potešitev otroške radovednosti ter potrpežljivo odgovarjajo na vprašanja. Ko učenje spremenijo v igro in ne v dolgočasno opravilo. Že Leonardo da Vinci je dejal, da učenje brez veselja krni spomin zato v njem ostane malo ali nič. Šola pa je tista, ki naj bi nas naučila, kako se učiti, da bomo znali sami iskati odgovore, jih kritično presojati in predlagati rešitve. Kot pravi Herbert Spencer: »Vsak drobec znanja, ki ga učenec ali študent pridobi sam, vsak problem, ki ga sam reši, postane njegov bolj, kot če ga k rešitvi vodijo drugi. Dejavnost uma, koncentracija misli in znanj ter vznemirjenje, ki sledi uspešno rešenemu problemu, prispevajo k temu, da se dejstva vtisnejo v spomin bolje kot katera koli informacija, prejeta od učitelja ali profesorja, ali prebrana v učbeniku.« Cilj izobraževalnega sistema bi moral biti, da se bivši učenci in študenti po zaključku formalnega izobraževanja želijo in znajo učiti sami. Že v času šolanja in študija jim je treba omogočiti, da se vsak uči na način, ki mu najbolj ustreza. Tistim, ki so z delitvijo lastnega znanja pripravljeni pomagati drugim, dati priložnost, da sem ter tja prevzamejo učiteljske vajeti. Vsem omogočiti dostop do kariernega svetovanja in usmerjanja z mentorji, shadowingom in drugimi metodami, s pomočjo katerih mladi dobijo vpogled v spreminjajoči se trg dela in se zavejo pomena vseživljenjskega učenja. Večji poudarek mora biti na povezovanju, učenju drug od drugega in prispevanju h kolektivnemu znanju. Na univerzah v tujini že delujejo platforme »Sharing my learning«, ki študentom omogočajo različne oblike vzajemne delitve znanj, ki presegajo uradne učne načrte, kar jim dokazano okrepi motivacijo in obudi njihovo strast do učenja ter jih povezuje v zavedanju, da si z drugimi študenti delijo enake izobraževalne skrbi in potrebe. Platforme jim dajejo občutek varnosti in vrednosti, ker lahko vedno poiščejo pomoč pri svojih vrstnikih ali s svojim strokovnim znanjem pomagajo drugim.
Vloga delovnih okolij
Sodelovalna in učeča se okolja z ustvarjanjem učnih priložnosti, dostopom do različnih oblik (upskilling, reskilling, new skilling, outskilling) in metod (coaching, mentorstvo, izmenjava talentov, delo v senci, notranja mobilnost) ter fleksibilnimi oblikami dela za lažje usklajevanje delovnih in učnih obveznosti, motivirajo posameznike k nadgradnji znanj in kompetenc in spodbujajo njihovo kreativnost. Učinki so še večji, če učenje prilagodimo potrebam in ciljem posameznika. V nekaterih organizacijah so se tega lotili na način, da so si namesto enakih možnosti za vse, za cilj postavili primerljive rezultate za vse. Uresničujejo ga tako, da vsakemu zaposlenemu zagotovijo dostop do njemu ustreznih virov in podpore za uresničitev učnih ciljev. Če želimo postati družba vseživljenjskih učencev, bomo morali tudi tu delati z roko v roki in oblikovati učni ekosistem. V učne načrte moramo vključiti interaktivne in izkustvene pristope, delo na skupnih projektih, simulacijo situacij iz resničnega sveta ter interdisciplinarni študij.
