Pridelovalcem sadja, zelenjave in proizvajalcem svežih živil so se stroški transportne embalaže v zadnjem času občutno povečali, nam je zatrdilo več pridelovalcev. Trgovske verige so že pred leti začele uvajati embalažo za večkratno uporabo nemške multinacionalke IFCO in hrvaškega podjetja Elog, v zadnjem času pa je pri nekaterih ta embalaža, ki je ni mogoče kupiti, temveč le najeti, postala obvezna. Takšni procesi poenotenja embalaže, s katerimi se med drugim znižujejo proizvodnja plastike in emisije ogljikovega dioksida, se dogajajo tudi drugje po Evropi, v številnih panogah. Toda kot je opozoril agrarni ekonomist z ljubljanske biotehniške fakultete dr. Aleš Kuhar, se optimizacija poslovanja trgovcev, tako kot že dve, tri desetletja, dogaja na račun dobaviteljev.

Po njegovih besedah trgovci sami določajo, katero embalažo morajo dobavitelji uporabljati, s čimer izkoriščajo svoj dominantni položaj na trgu. »Pomembne so podrobnosti. Če dobavitelj ne pristane na pogoje trgovcev, se slednji lahko odločijo, da jim ne bo več dobavljal blaga, kar predstavlja izsiljevanje nabavnih pogojev. Dobavitelju lahko rečejo tudi, da če ne dobavljal v določenih gajbicah, bo namesto 30 centov nabavna cena blaga znašala 15 centov.«

Predsednica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS Tatjana Zagorc je pojasnila, da so bili na zahteve trgovcev opozorjeni, a se v poslovne procese ne smejo vmešavati. »Kaj dosti ne moremo narediti, pristojne institucije, kot je varuh konkurence, pa bi morale preiskati, kako je potekal postopek spremembe embalaže: kako so potekala pogajanja, ali so imeli dobavitelji možnost izbrati dobavitelja embalaže.« Eden od naših sogovornikov je zatrdil, da pri nekaterih trgovcih niso imeli možnosti izbrati niti najemodajalca embalaže niti vplivati na najemno ceno embalaže.

Po prepričanju Tatjane Zagorc je sistem embaliranja deloval dobro že pred spremembami. »Posledice sprememb so, da imajo dobavitelji opraviti z več vrstami embalaže, pri čemer se srečujejo s prostorsko stisko, poleg tega nimajo vzpostavljenih polnilnic za novo embalažo«. Tudi Kuhar je opozoril, da so imeli dobavitelji v preteklosti stroške z vlaganji v pakirne linije. »Naenkrat imamo več vrst embalaže. Tisto, ki smo jo uporabljali pred zahtevanimi spremembami, drugo za določene trgovce, tretjo za druge trgovce in četrto za prodajni kanal horeca. Če trgovci vsiljujejo določeno embalažo, bi se morali standardi poenotiti, da bi dosegali koristi po celotni dobavni verigi, ne pa da en trgovec od nas zahteva eno, drugi pa drugo vrsto embalaže. Trgovci bi lahko objavili skupni razpis in izbrali najemodajalca embalaže. Po prehrambni verigi bi se lahko enakomerno prenesli tudi nastali dodatni stroški. V tem primeru bi lahko rekli, da si trgovci prizadevajo za optimalno, konstruktivno rešitev. Zdajšnje stanje pa je optimalno le za trgovce, ki se dogovarjajo s proizvajalci embalaže,« nam je svoje poglede zaupal drugi sogovornik, pod pogojem, da ne bo imenovan.

Korektnega dialoga ni bilo

Aleš Kuhar je ponazoril nekaj primerov, kako so močnejše pogodbene stranke na trgu, se pravi trgovci, na račun šibkejših podjetij iz živilskopredelovalne industrije v preteklosti optimizirali svoje poslovanje. Do vzpostavitve centralnih skladišč trgovcev so imela številna podjetja svoje flote tovornjakov za razpečevanje blaga posameznim trgovinam, s katerimi na koncu niso imela kaj početi. Da so trgovci znižali število zaposlenih, so prešli na digitalizacijo naročil, s čimer so bili dodatni stroški povzročeni dobaviteljem. Ob uvedbi standarda HACCP, ki ureja varnost živil, so z zakonskimi zahtevami do trgovcev ti dodatne stroške iz tega naslova prenesli na dobavitelje. »Zaradi zahtevane, točno določene temperature klobas so znižali nabavne cene klobas dobaviteljem,« je primere delovanja navedel Kuhar. Ob tem je poudaril, da so bile vse navedene spremembe smiselne. »Toda potreben bi bil konkurenčen, korekten dialog med trgovci in dobavitelji, kar pa se ni dogajalo.«

Po naših informacijah v Mercatorju od svojih dobaviteljev zahtevajo uvedbo embalaže hrvaškega podjetja eLog. Kot je pojasnil operativni direktor eLoga Tomaž Gorenc, s slovenskimi trgovci in dobavitelji v segmentu sadja in zelenjave sodelujejo od leta 2016, v zadnjem obdobju pa tudi v drugih segmentih blaga. Koliko stane konkretno najem embalaže, Gorenc ni odgovoril. Za razumevanje: storitev najema vključuje zagotavljanje potrebne količine embalaže, vzdrževanje, obnavljanje in čiščenje pred vsako rotacijo pa tudi zadovoljevanje potrebne količine ob sezonskih nihanjih povpraševanja. Kot so pojasnili v Mercatorju, so vračljivo embalažo začeli uporabljati že leta 2010. Poudarili so, da ne pogojujejo dobav v standardizirani embalaži, zavrnili pa so tudi »namigovanja, da zahtevamo oziroma pogojujemo uporabo standardizirane embalaže eLoga«.

Vzpostavitev krožnega gospodarstva

Uporabo transportne embalaže podjetja IFCO naj bi po zatrjevanju naših virov zahtevala Spar in Hofer. Po pojasnilih Spara v sklopu projekta »Skupaj za manj plastike« že več let zmanjšujejo količino plastične embalaže, pri čemer si v največji možni meri prizadevajo za vzpostavitev krožnega gospodarstva in za ponovno uporabo brez proizvajanja novih odpadkov; k temu spodbujajo tudi vse svoje partnerje. Podobno kot v trgovinah omogočajo nakupe brez embalaže oziroma s povratno embalažo: »Pri transportu svežega blaga iz skladišča v trgovine smo se odločili za uporabo transportnih zabojev za večkratno rabo IFCO, ki so standardnih dimenzij in v uporabi po vsem svetu.« V Hoferju so pojasnili, da so na zaboje IFCO prešli zaradi večje učinkovitosti tako v logistiki kot v prodaji ter zaradi cilja zmanjšati odpadno embalažo. »Z uvedbo zabojčkov na področju mesa smo recimo samo lani prihranili več kot 45 ton embalaže. Strošek kartonov je prej kril dobavitelj, s prehodom na zaboje IFCO pa se je strošek zanj kvečjemu zmanjšal, saj je cena najema zabojev IFCO nižja od cene kartona. Če bi se stroški dobavitelju slučajno povečali, lahko to vedno vključi v svojo ponudbeno ceno pri naslednjem razpisu.« Razpis za dobavitelja zabojev je sicer na mednarodni ravni opravil Aldi, katerega del je Hofer. Eden od sogovornikov je opozoril, da je bila kartonasta embalaža lani res dražja, a je letos cenejša od najemanja embalaže pri IFCO.

V Engrotušu so pojasnili, da si želijo, da bi čim več dobaviteljev uporabljalo enotno plastično embalažo. »Delo naše logistike je trenutno prilagojeno uporabi embalaže za večkratno uporabo IFCO, v kateri trenutno prejemamo približno tretjino svežega sadja in zelenjave slovenskih pridelovalcev. Za sodelovanje se dogovarjamo tudi z drugimi ponudniki embalaže za večkratno uporabo.« V Lidlu so dejali, da dobaviteljem sadja in zelenjave določijo, kakšna naj bo transportna embalaža za blago, njim samim pa je prepuščeno, s katerim ponudnikom embalaže bodo sodelovali. »Za transport sadja in zelenjave uporabljamo predvsem embalažo iz kartona, pri nekaterih izdelkih pa tudi lesene gajbice,« so dodali. Od Eurospina odgovorov na vprašanja nismo prejeli, prav tako ne od IFCO.