»Slovenski turizem je le navidezno v dobri kondiciji,« ugotavljajo avtorji strategije in opozarjajo na povečevanje razkoraka med obljubljenim in doseženim. Kakovost nastanitvenih zmogljivosti se namreč v povprečju slabša, konkurenčnost smučarskih centrov zaostaja, javna infrastruktura in javni prevozi ne sledijo dovolj potrebam turizma, primanjkuje letalskih povezav s ključnimi trgi, železniška infrastruktura in železniške povezave so zastarele, počasne in neučinkovite, dodana vrednost na zaposlenega v dejavnosti pa dosega le polovico slovenskega povprečja.
Daleč od elitnega turizma
»Eden najbolj izstopajočih rezultatov strme, a neusmerjene rasti je vedno bolj problematična struktura nastanitvenih zmogljivosti, kjer so v celoti prevladale enostavnejše oblike. Delež hotelov v celotnem številu stalnih ležišč je v obdobju 2015–2019 s tridesetih odstotkov padel na petindvajset, delež zasebnih sob, apartmajev, prenočišč in kampov pa se je s petintridesetih odstotkov povečal na kar enainpetdeset,« piše v strategiji. Slovenija sodi med prve tri države v EU z največjim deležem apartmajev in podobnih občasnih prenočitvenih zmogljivosti (večji delež jih imata samo Litva in Hrvaška) in med zadnjih pet, ki imajo najmanjši delež hotelskih postelj (za nami so samo Francija, Luksemburg, Nizozemska in Hrvaška).
»Posledično se krepijo sezonske konice, rast prihodkov zaostaja za rastjo fizične realizacije, povprečna kakovost in vrednost naših storitev upada, na področju okolja, javnih storitev, prometa in infrastrukture se soočamo z nenadzorovanimi obremenitvami, dodana vrednost na enoto in cenovno pozicioniranje Slovenije upada. Povprečni prihodki na nočitev so se v obdobju 2015–2019 zmanjšali za petnajst odstotkov,« še opozarjajo pisci strategije. Problem je tudi velika sezonskost, kajti 36 vodilnih turističnih destinacij skoraj tretjino prenočitev ustvari julija in avgusta. Sezonskost najmanj občutijo panonske terme, najbolj pa gorski in obalni kraji ter Kras.
Nekaj več in veliko bolje
Ozko grlo nadaljnjega razvoja turizma so tudi človeški viri, saj delavci zaradi podpovprečnih plač, zahtevnih delovnih razmer in sezonskega značaja odhajajo v druge dejavnosti in v tujino, priliv mladih iz izobraževalnega sistema pa pokriva le deset do dvajset odstotkov potreb, čeprav imamo v Sloveniji na vseh ravneh kar 69 izobraževalnih ustanov s specializiranimi programi izobraževanja na področju gostinstva in turizma.
Turizem naj bi se poslej razvijal po načelu 'nekaj več in veliko bolje'. To pomeni, da naj bi turistične zmogljivosti in kvantitativne kazalnike povečevali le zmerno, saj naj bi bil poudarek na višji kakovosti in višji dodani vrednosti. Prilivi od izvoza potovanj naj bi se z 2,8 milijarde evrov v izhodiščnem letu 2019 leta 2028 povzpeli na štiri milijarde evrov. Takšen cilj je bil zapisan že v stari strategiji, a smo za njim močno zaostali. Enako velja za povprečno dobo bivanja turistov v Sloveniji. Leta 2019 je namesto načrtovanih 3,1 do 3,4 dneva znašala le 2,5 dneva. V novi strategiji je ta cilj skromnejši. Zadovoljni bomo, če bodo gostje leta 2028 pri nas ostali povprečno tri dni.
Privatizacija
Nova strategija predvideva načrtovano, vendar še neuresničeno konsolidacijo in usmerjeno privatizacijo turističnih podjetij v pretežni državni lasti. Avtorji strategije ponujajo v razmislek ločitev lastništva nepremičnin od funkcije profesionalnega upravljanja dejavnosti, in sicer tako, da bi nepremično premoženje v turističnih podjetjih prenesli v eno družbo (na primer v nepremičninski sklad), izvajanje turistične dejavnosti pa v drugo. Državne družbe naj bi v prvi fazi zadržale lastništvo nepremičninskih družb, upravljavske družbe za izvajanje turistične dejavnosti pa naj bi v čim krajšem času privatizirali.
Pripravljalci turistične strategije predlagajo tudi vnovično preučitev morebitne uvedbe posebnega prispevka, namenjenega spodbujanju razvoja turizma in turistične infrastrukture, ki bi ga plačevale turistične in s turizmom povezane organizacije. Te so takšno zamisel v preteklosti že zavrnile.
