V Sloveniji je ta čas nezasedenih okoli 123 tisoč delovnih mest, zaposlitev pa išče blizu 44 tisoč ljudi. Brezposelnost je rekordno nizka, zaposlena je domala polovica prebivalstva naše države, povpraševanje po delavcih pa je še vedno veliko. Ker domačega kadra primanjkuje, narašča zaposlovanje tujih delavcev – ocena je, da je v Sloveniji ta čas zaposlenih blizu 50 tisoč tujih delavcev.
Ne zgolj zaradi konjunkturnih, ampak tudi zaradi demografskih trendov lahko pričakujemo, da bomo zaposlovanju tujih delavcev priče tudi v prihodnosti. Kako pridobiti delavce iz tujine, iz katerih geografskih okolij in kako jih vključiti v delovni proces? Ali so slovenski delodajalci konkurenčni na mednarodnem trgu dela, kako urejati odnose med domačimi in tujimi delavci in kdo naj skrbi za integracijo tujcev v slovensko delovno in družbeno okolje, podjetje ali država?
Anka Rode, vodja področja zaposlovanja tujcev na Zavodu za zaposlovanje, pričakuje, da bomo tudi v prihodnosti potrebovali tuje delavce. Zaradi negativnih demografskih trendov in potreb po delavcih je število razpisanih prostih mest rekordno.
Lani je zavod zaposlene iskal v Makedoniji in Bosni in Hercegovini, letos v Srbiji in Črni gori, na pot spet odhajajo v BiH in Makedonijo. Kadrovski bazen na Balkanu namreč ni prazen, ugotavlja Rode.
Podpis posebnih sporazumov z BiH in Srbijo tamkajšnjim delavcem zagotavlja večjo varnost, če se odločijo za delo v Sloveniji, je še dodala.
Igor Feketija, državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravi, da Slovenija posebne strategije o tem, od kod pripeljati delavce v Slovenijo, nima. Osnovni pristop države pa je dajati prednost delavcem z Balkana, je povedal.
Koliko tuje delovne sile zaradi pomanjkanja stanovanj in zdravstvene oskrbe pa Slovenija še lahko sprejme? Nujna je integracija, pravi Feketija, sicer sledijo javnofinančne težave, recimo zaradi socialnih transferjev. Integracija je lažja pri priseljencih iz držav nekdanje Jugoslavije, pravi Feketija.
Vesna Nahtigal, generalna direktorica GZS pravi, da je v proces integracije potrebno nujno vključiti tudi družine delavcev, ki so prišli v Slovenijo.
Tudi Danijel Okilj, vodja oddelka za zaposlovanje tujcev v agenciji za zaposlovanje Adecco pravi, da kadrovski bazen nekdanje Jugoslavije še zdaleč ni prazen. Pa tudi, da se prihod delavcev z drugih koncev sveta, recimo iz Indije, pogosto ustavi v postopkih na veleposlaništvih. Postopki pridobivanja dovoljenj za delavce iz Azije pa so dolgotrajni, čeprav število teh delavcev pri nas naraščajo.
Anka Rode je povedala, da je število delavcev iz Indije močno zraslo. Na drugem mestu so delavci iz Nepala in Bangladeša. Glavna težava v primerih, ko se postopek zatakne na veleposlaništvih, pa je v stopnji znanja angleškega jezika, ki jo potrebujejo ljudje, ki bi pri nas želeli voziti tovornjake.
Igor Feketija opozarja, da bi se ob trenutnem trendu lahko v Slovenijo že naslednje leto priselilo okoli 50.000 ljudi, za srednje veliko slovensko mesto torej, zanje pa bo potrebno poskrbeti. Morebitna gospodarska kriza bi v tem primeru udarila veliko močneje. Zato se je treba vprašati, katere veje gospodarstva, ali res recimo tisto, ki najema slabo plačano delovno silo, je treba spodbujati. Težava sicer ni samo slovenska, pravi Feketija, ampak je enaka po vsej Evropi.
Aljaž Sečnjak iz podjetja BSH hišni aparati iz Nazarij je povedal, da so del delovne sile najeli prek agencij, tuje delavce pa skušajo čimbolj integrirati. Jezikovne prepreke so pri delavcih iz nekdanje Jugoslavije manjše, priznava, večja je kulturna bližina v primerjavi s tistimi iz tretjih držav. Izkušnje z delavci iz tujine so pozitivne, pravi, morda tudi zato, ker gre za nemško podjetje, ta pa imajo na splošno dober ugled.
Anka Rode je povedala, da Zavod za zaposlovanje omogoča učenje slovenščine že v nekaterih državah izvora, tako da lahko bodoči delodajalec delavcu začetke integracije omogoči že v izvorni državi. Če želimo zagotoviti zadostno število manjkajočih delavcev, je potrebna individualna obravnava, treba se je torej pogovarjati z vsakim posebej, je opisala izkušnje; sicer nas bodo druge države prehitele, opozarja.
Zakaj torej država zavrača prosilce za mednarodno zaščito, ki bi jih lahko zaposlili? Postopki so dolgi, odgovarjata Rode in Feketija, razlogov pa je več: okolje, v katerem so se znašli v Sloveniji, nekateri tudi v kriminalnem, ali pa težave z ugotavljanjem identitete. Skrb za nacionalno varnost torej na eni in zaposlovanje ljudi, ki so že integrirani, na drugi strani, je razmere opisal Feketija.
In kako naj bi bila sploh videti integracija tujih delavcev? Igor Feketija pojasnjuje, da se ta začne z jezikom. K nam pridejo v večini moški, ki so nekvalificirani delavci. Od njega težko pričakujemo, da se bo sam od sebe začel učiti slovenščine, pravi Feketija. Učenje mu mora omogočiti delodajalec, pri tem pa mu pomaga država. Sledi združitev z družino: največ vprašanj na to temo prihaja od ljudi s Kosova, recimo, ali ženske lahko gredo delat ali ne. Del integracije v slovensko družbo pa pomeni tudi vključevanje žensk v delovni proces, otrok pa v šolskega. In tu je največ težav, tako Feketija, prav pri delavcih s Kosova. Pri priseljencih iz Srbije ali Bosne, pravijo na ministrstvu, je delež žena, ki se vključijo v delo, precej višji.
Aljaž Sečnjak, BSH , pravi, da so Nazarje majhen kraj in je bil zato na začetku, ko so zaposlili sto delavcev iz tujine, strah prisoten, so pa ga v sodelovanju z lokalno skupnostjo odpravili. Pomembna je dobra priprava na prihod tujcev in stalna komunikacija, je povzel.
