Družbena omrežja so ogledalo podjetij, a pogosto je odsev precej mlačen ali pa prodajno naravnan. »Na linkedinu so podjetja vse bolj profesionalna in konsistentna, vendar v mojih očeh malce preveč 'varna' – manjka jim drugačnosti, tudi poguma pri zavzemanju stališč,« je 3. decembra na največjem dogodku Linkedin pri nas, v organizaciji Mighty events, izpostavila Tina Cipot, partnerica in izvršna direktorica podjetja o28. Podobno ugotavlja tudi za facebook. Ta je pogosto le še oglaševalska tabla, kjer se z upravljanjem skupnosti premalo ukvarjajo. »Še vedno je tam zelo številna populacija večinoma starejših, ki potrebujejo gradnjo odnosa in občutek, da so pomembni za blagovno znamko.« Razen če ste znamka, ki kreira izdelke ali storitve izključno za generacijo Z, nikar ne pozabite na generacijo X (ali starejše), svetuje Cipotova. Instagram ponuja neskončne možnosti za kreativnost. »Tu vidim, da jih mnogi že dobro izrabljajo, od tega, da sodelujejo z različnimi vplivneži, uporabljajo zanimive funkcionalnosti, oblikujejo trende in so nasploh precej vključujoči v svoji komunikaciji.« Vse bolj se organizacije nagibajo tudi k tiktoku. »Podjetja, ki izstopajo tu, kar dobro razumejo, da mlajše generacije cenijo predvsem avtentičnost in interaktivnost. Še vedno pa menim, da se mora organizacija oziroma blagovna znamka vključiti na določeno omrežje zgolj takrat, ko ima tam kaj pokazati, povedati in se je predvsem zmožna s publiko na tem omrežju aktivno povezovati.«
Pisati, a brez ChatGPT
Podstat dobre komunikacije je sposobnost pisanja. Da je pisanje ključna spretnost, je na konferenci izpostavil tudi Jasmin Alić, eden vodilnih glasov na linkedinu. Linkedin že prepoznava besedila, ki jih je napisal ChatGPT, in jih penalizira, tako da je doseg manjši. Umetne fraze, visokoleteče besede, vse to pač ni pisanje, ki ga ustvari običajen človek. Prav tako morajo podjetja stopiti iz cone udobja in se vprašati: Kaj je naša vloga v družbi? Kakšne vrednote zastopamo? »Lahko govorijo denimo o trajnosti, raznolikosti, enakosti, kako in s kakšnimi ukrepi spodbujajo krožno gospodarstvo, kako se zavzemajo za enake možnosti na delovnem mestu ali kako podpirajo lokalno okolje. A ne le kot pečat dosežka, pač pa, zakaj jim je to pomembno,« svetuje Cipotova. Komunikacija ne more biti le naštevanje dosežkov in certifikatov – kar je sicer razumljivo, saj se podjetja po nečem morajo »vrednotiti« – gre za to, da pokažemo, kaj nam je resnično pomembno, kaj želimo spremeniti v svetu in kaj smo pripravljeni za to storiti. »Pri tem pa je seveda vedno treba poskrbeti, da so podatki in dejstva na strani naših trditev, da so stvari preverljive in resnične. Še eno stvar bi morda izpostavila, ki nam Slovencem ni najbolj blizu – komuniciranje napak, skupaj z rešitvami in naučenimi lekcijami. To je izraz poguma in transparentnosti, kar lahko bistveno okrepi zaupanje.«
Kako se odrežejo slovenska podjetja?
Kot največji izziv Cipotova izpostavi dvoje: interno komunikacijo in obvladovanje kriznih situacij. Zaposleni naj bi bili ambasadorji podjetja, a se prepogosto zgodi, da niso pravočasno ali pravilno obveščeni o dogajanju v svojem delovnem okolju. »Odlični pa smo, ko se znajdemo pred izzivi – številna slovenska podjetja so pogosto agilna in pripravljena eksperimentirati, kar je pozitivno. Pogrešam pa več avtentičnosti in drznosti, še posebej v komunikaciji vrednot in stališč. Prevečkrat vidim generične objave, ki ne povedo nič novega.« Kaj je dodana vrednost tega, kar komuniciramo? Zakaj bi bil nekdo pozoren na takšne objave? Potrošniki, uporabniki in tudi zaposleni danes iščemo vsebine, ki so pristne, človeške, ki morda rešujejo nek naš problem, nas morda zabavajo ali spodbujajo k razmisleku, ne zgolj leporečenja. Kdaj pogrešam tudi dolgoročnejšo strategijo in predvsem enovit glas, saj se komunikacija prevečkrat usmerja v kratkoročne cilje, kampanje, nato pa se čez pol leta sporočila javnostim povsem spremenijo.
Vse se vrača
Če podjetja avtentično komunicirajo, ima to širše učinke, vsekakor vpliva na kadrovsko politiko. Jasna, pristna, nezlagana pojavnost pritegne nove zaposlene. »Danes kandidati, sploh mlada generacija, ne iščejo le zaposlitve, ampak tudi organizacijo, s katero se lahko povežejo na osebni in karierni ravni. Obenem tako spodbujamo obstoječe zaposlene, da so ponosni, ker so del zgodbe. Verjetno pa ni treba posebej poudariti, da mora podjetje vedno tudi delovati v skladu s tistim, kar komunicira,« dodaj Cipotova. Tudi odnosi z javnostmi in kadrovska funkcija morajo delovati povezano in predvsem usklajeno, pravi Cipotova, dolgoletna predsednica Slovenskega društva za odnose z javnostmi. »To je ključno pri kriznih situacijah, kjer je nujno pravočasno in jasno komuniciranje. Če se na primer podjetje sooča z organizacijskimi spremembami, kot so prestrukturiranja ali pomembni strateški premiki, lahko dobro sodelovanje med obema funkcijama zagotovi, da so interne in zunanje javnosti ustrezno obveščene. Premišljena komunikacija in sistematično upravljanje javne podobe zagotavljata, da organizacija ohrani zaupanje ter ugled tudi v najtežjih trenutkih. Pri kriznih situacijah pa smo Slovenci morda malo nagnjeni k čakanju, da stvari minejo. Zato se prepozno ali pa premalo resno lotevamo potencialnih kriznih situacij, brez oblikovanega načrta ali primerne pripravljenosti. Ko vihar mine, smo se vedno primorani soočiti s tem, kakšne posledice je pustil. Če smo s tiščanjem glave v pesek sicer preživeli, a pri tem žrtvovali ugled in zaupanje naših deležnikov, potem je bila to po mojem mnenju prevelika žrtev. Zaposleni naj bi bili ambasadorji podjetja, a se prepogosto zgodi, da niso pravočasno ali pravilno obveščeni o dogajanju v svojem delovnem okolju. Na primer, ne sme se pripetiti, da za določene stvari izvedo iz hodniških govoric ali celo iz medijev.«
