Po podatkih državnega statističnega urada (Surs) se je hrana lani v povprečju podražila za 6,4 odstotka, k letni inflaciji je prispevala eno odstotno točko. Naraščanje cen hrane se nadaljuje tudi letos, samo februarja so poskočile za 2,1 odstotka. A če bi trgovci in živilci vse breme skokovitega naraščanja stroškov prevalili na kupce, bi se morala po Krivčevih besedah hrana dodatno podražiti za vsaj štirideset odstotkov. Kolikšne bodo v resnici podražitve, bo znano po končanih pogovorih med živilci in trgovci, ki potekajo te dni. Trgovci pa že ob sedanjih visokih cenah govejega mesa opažajo, da ga lahko bolj ali manj spravijo v promet le v akcijski ponudbi.
Cene navijajo energenti
Slovenija je bila po podatkih Sursa v letu 2020 (bolj svežih podatkov še ni) z mesom prašičev 40-odstotno samooskrbna, medtem ko Krivec ocenjuje, da je stopnja samooskrbe v resnici še nižja in ne presega 35 odstotkov, saj je nekaj tudi izvozimo. Največ svinjine pride k nam iz Avstrije, Italije in Hrvaške. Velika izvoznica je tudi Nemčija, ki pa je prejšnji teden izvoz začasno ustavila. Enako velja za nekatere druge države, saj si ustvarjajo zaloge. »Vsaka skuša najprej poskrbeti zase in šele potem izvažati, zato so pri dobavah svinjskega mesa trenutno motnje. Toda to se bo verjetno stabiliziralo, ko se bodo države dovolj samozaložile,« ocenjuje direktor Celjskih mesnin, ki močno draženje svinjskega mesa na borzah pripisuje podražitvi koruze (cene za tono so s 150 do 180 evrov poskočile na 400 evrov). Za sto odstotkov se je podražila tudi soja, umetna gnojila pa za tristo odstotkov. Vse to vpliva na ekonomiko reje. Cene surovin, repromateriala in vsega drugega poganja navzgor draženje energentov, ki je po Krivčevem mnenju špekulativno. »Razumel bi, če bi se podražili za nekaj deset odstotkov, za desetkratni dvig cen pa ni nobenega razloga. Energenti v Evropi niso več pod nadzorom, energetska in prehranska neodvisnost pa sta ključni za vsako državo, tudi za Slovenijo. »Vojaško neodvisnost imamo v okviru Nata, za energetsko in prehransko pa moramo poskrbeti sami,« je poudaril Izidor Krivec.
Dve libanonski ladji lahko izpraznita slovenske hleve
Na vprašanje, kam nas bo vse to pripeljalo, je odvrnil: »Mislim, da bo hrane dovolj. Pomanjkanje kakšnega artikla se tu in tam lahko zgodi, je pa pred nami obdobje velike draginje.« Krivec tudi meni, da bi morali vsi členi agroživilske verige igrati na nacionalno struno, tudi kmetje, da ne bi živali v tej krizi prodajali tujcem. To velja zlasti za govedo, ki je v preteklosti množično romalo v tuje klavnice, tudi arabske. »Tretje države, ki so iz Ukrajine in Rusije uvažale veliko mesa, surovino zdaj iščejo drugod, in če Libanon natovori dve ladji s slovenskim govedom, lahko izprazni naše hleve,« je bil slikovit Krivec.
Ukrajinsko krizo je izkoristila tudi Madžarska in močno omejila izvoz pšenice. Sprejela je namreč odlok, po katerem si država jemlje pravico, da se, ko nekdo sporoči namero po izvozu pšenice, v enem mesecu odloči, ali bo sama uveljavila predkupno pravico. Ta ukrep lahko zelo prizadene tudi Slovenijo kot veliko uvoznico madžarske pšenice. Od tam pride k nam od 60.000 do 80.000 ton pšenice. Tisti, ki so si ob lanski žetvi priskrbeli zadostne zaloge pšenice, in tisti, ki so jo skladiščili ter je niso takoj prodali, bodo torej v trenutnem cenovnem cunamiju izdatno pridobili. Kdor nima zalog, pa bo tenko piskal.
Tistim, ki pridelajo največ, država ne bo pomagala
Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar poudarja, da bi bile v trenutnih zaostrenih razmerah najučinkovitejši protiukrep trdne agroživilske verige, česar pa v Sloveniji ni. Odnosi med njenimi sestavnimi členi, torej med kmeti, živilci in trgovci, so popolnoma porušeni in temeljijo na medsebojnem izsiljevanju. »Ne zaupajo si in nimajo razumevanja drug za drugega. Trgovcev stroškovne razmere pri njihovih dobaviteljih ne zanimajo, partnerstva ni niti med kmeti in živilsko industrijo,« izpostavlja Kuhar in ocenjuje, da bi morala strnjene agroživilske verige gojiti država, in sicer z zagotavljanjem okolja, ustreznega zanje.
Agrarni ekonomist je kritičen tudi do nedavno sprejetega vladnega odloka, po katerem bodo tisti, ki imajo manj kot sto hektarjev kmetijskih površin, dobili denarno pomoč za blaženje vpliva rasti cen mineralnih gnojil in energentov na kmetijsko pridelavo. Toda če kdo, bi morali po Kuharjevem mnenju pomoč dobiti veliki, tržni pridelovalci hrane, in ne male kmetije, ki gnojil bodisi sploh ne kupujejo ali pa hrane ne pridelujejo za trg. »Največji pridelovalci pšenice, ki z njo oskrbujejo pekarne in polnijo tudi skladišča državnih blagovnih rezerv, so iz pomoči izvzeti. To je popolna neumnost, ki kaže, da gre za socialno-populistični ukrep,« ugotavlja dr. Kuhar.
