Vladni načrti za zagotavljanje vzdržne cenovne politike pogonskih goriv bodo najbrž tako kot v številnih drugih državah imeli le omejen domet. Med razpoložljivimi sredstvi države so znižanje trošarin, začasna zamrznitev cen in sproščanje naftnih rezerv. A te bodo ob zaostrovanju razmer zadostovale le za krajši čas.
Po pojasnilih Zavoda RS za blagovne rezerve (ZRSBR), ki izvaja gospodarsko javno službo oblikovanja obveznih rezerv naftnih derivatov na podlagi zakona in direktive EU, vzdržujejo zaloge v višini 90-dnevne povprečne porabe v preteklem letu v Sloveniji. Sprostijo jih lahko na podlagi sklepa vlade, kar pa se doslej še ni zgodilo. Če se zaloge sprostijo pod zahtevano minimalno raven, mora Slovenija o tem nemudoma obvestiti evropsko komisijo. Poleg obveznih 90-dnevnih varnostnih zalog ZRSBR vzdržuje tudi določene količine strateških rezerv, ki so prednostno namenjene vojski, policiji in silam za zaščito in reševanje ter se uporabijo le v izjemnih okoliščinah. V letnem poročilu o poslovanju ZRSBR za leto 2020 je navedeno, da so konec tega leta razpolagali s 564.341 tonami naftnih derivatov, kar je zadoščalo za 97,8 dneva ob povprečni dnevni porabi.
Od začetka ruskega vojaškega napada na Ukrajino cene nafte na svetovnih trgih skokovito naraščajo in upadajo, njihovega gibanja pa zaradi slučajne spremenljivke v enačbi ne more natančno predvideti nihče. Čeprav je svetovno gospodarstvo danes odpornejše proti šokom kot pred pol stoletja, številni ugledni svetovni ekonomisti in analitiki iz največjih globalnih finančnih organizacij vlečejo vzporednice s prvim naftnim šokom leta 1973, ko se je nafta podražila za skoraj 400 odstotkov.
Embargo držav članic proizvajalk nafte OPEC leta 1973 je bil verjetno najučinkovitejši embargo v zgodovini. Zametki embarga segajo v leto 1969, ko je 26-letni Moamer Gadafi, po vojaškem činu kapetan, v Libiji izvedel državni udar in s prestola vrgel kralja Idrisa, temu pa je leto kasneje sledil upor proti naftnim družbam, v knjigi Svetovni izzivi navajata Jean Servan in Jacques Schreiber. Ta upor je pomenil, da je neka arabska država deset let po nastanku OPEC prvič vsilila zvišanje cene nafte svetovnemu naftnemu sistemu. Na zasedanju OPEC na Dunaju leta 1973, ki je potekalo v času izraelsko-arabske vojne, so predstavniki OPEC seznanili predstavnike naftnih družb, da bo nafta po novem vsaj dvakrat dražja. Za naftne družbe je bilo to nesprejemljivo, v Kuvajtu pa je bila nato sprejeta odločitev o embargu, ki je pretresel temelje svetovnega gospodarstva. V nekaj naslednjih mesecih se je cena nafte zvišala za približno 400 odstotkov. Odtlej je bila cena nafte, z izjemo ogromnega skoka konec osemdesetih let (drugi naftni šok) zaradi iransko-iraške vojne, bolj ali manj stabilna.
Možen dramatičen skok cen nafte
Po pojasnilih predstojnika katedre za mednarodno ekonomijo na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Črta Kostevca bi bilo ob morebitnem popolnem embargu na uvoz nafte iz Rusije mogoče nadomestiti le približno polovico manjkajoče nafte. Rusija, druga največja proizvajalka nafte, načrpa pet milijonov 159-litrskih sodov nafte na dan. »Savdska Arabija in druge članice OPEC bi lahko razmeroma hitro povečale črpanje nafte za milijon sodov na dan. Če bi odpravili sankcije proti Iranu, bi to do konca leta pomenilo še kakšen milijon sodov na dan. Napovedi sprostitve naftnih rezerv Mednarodne agencije za energijo (IEA) pomenijo le kapljo v morje,« je dejal Kostevc. Zato bi po njegovem mnenju lahko prišlo do dramatičnega skoka cen nafte. Kako dolgotrajne bodo izrazito visoke cene, ni znano.
Elastičnost povpraševanja po nafti je dokaj nizka. »Ljudje se bodo še vedno vozili. Kratkoročno bodo višje cene nafte vplivale na inflacijo. Srednjeročno se bodo verjetno okrepile težnje po razogljičenju in odvajanju od nafte. Evropa bo iskala vse možne načine, da se odvisnost od ruskih energentov zmanjša,« je povedal Kostevc.
Rusija z izvozom nafte prejema trdne valute. »Če se bo ob upadanju vrednosti rublja izvoz nafte iz Rusije zaustavil, bo prišlo do pomanjkanja konvertibilnih valut, ne samo za ruske naftne velikane, temveč za celotno rusko gospodarstvo. Ob zamrznitvi deviznih rezerv v tujih bankah bi Rusiji izvoz nafte še bolj otežil delovanje gospodarstva,« je pojasnil Kostevc. Pomembno vprašanje je, ali in prek koga bi Rusija ob morebitnem embargu našla obvod za vrnitev svoje nafte na trg. Pri tem omenjajo plačevanje z zlatom, s čimer bi se izognili finančnim trgom. »To so vprašanja, ki bi lahko vplivala na oblikovanje cen nafte za dobave v prihodnosti, vendar dvomim, da jih borzniki, ki trgujejo z nafto, upoštevajo,« je dejal Kostevc.
Na mediteranski borzi petina ruskega dizla
Petrol nima dobaviteljev pogonskih goriv s sedežem v Rusiji. Na svetovnem trgu kupuje končne izdelke, pri čemer zahteva, da je gorivo skladno s standardi EN za goriva. Ker gibanje maloprodajnih cen pogonskih goriv odseva gibanje cen goriv na svetovnem trgu, na katere nimajo vpliva – te so bile že doslej volatilne in nepredvidljive, dodatno veliko negotovost pa vnaša situacija v Ukrajini – gibanja maloprodajnih cen ni mogoče napovedati, so dejali v Petrolu. Predsednica Društva slovenski nacionalni naftno-plinski komite svetovnega naftno-plinskega sveta Nada Drobne Popović, ki je tudi predsednica uprave Petrola, je pojasnila, da lahko v primeru embarga na uvoz nafte iz Rusije pričakujemo začasne motnje v preskrbi z naftnimi derivati, dokler se logistični tokovi ne uredijo. »V tem prehodnem času lahko pričakujemo podaljšane roke dobav. EU in tudi Slovenija imata za take razmere blagovne rezerve, ki bodo omogočile pokrivanje morebitnega izpada dobav naftnih derivatov iz Rusije,« je dejala Drobne-Popovićeva. Dodala je, da na sredozemski borzi, kjer naftne derivate kupuje tudi Petrol, le petina dizelskega goriva izvira iz Rusije. Največja ponudnica dizla na tej borzi je z 38-odstotnim deležem Italija, sledi Grčija. Ker proizvodnja bencinskega goriva v jugovzhodni Evropi presega povpraševanje, to po besedah Drobne-Popovićeve pomeni le manjši izziv.
