V obdobju covida smo nedvomno opazili izrazit in pretiran pospešek monetarne ekspanzije, ki je bil seveda inflatoren in se je najprej odrazil v ZDA, nato pa se je Evropa temu nemudoma prilagodila. Zdaj lahko zaznavamo znamenja recimo temu uspešnega obvladovanja izzivov visoke inflacije s strani centralnih bank na obeh straneh Atlantika. Vsaj za zdaj. Ob obsežni monetarni ekspanziji so cene energentov močno zrasle, vendar predvsem zaradi povišanih geopolitičnih trenj in napačnih političnih domnev. Te so bile odgovorne za približno polovico visoke inflacije, ki so jo in jo žal doživljajo gospodinjstva in podjetja.
Kaže, da se inflacija zdaj hitro umirja na obeh straneh Atlantika, saj je zadnji odčitek inflacije za območje evra znašal 2,4 odstotka, medtem ko za ZDA 3,2 odstotka. K temu prispeva nižje povpraševanje iz Kitajske, posledično nižje cene materialov in energentov, ter umirjanje zasebnega povpraševanja in investicij na Zahodu na račun višjih obrestnih mer in pričakovanj glede njihovega prihodnjega gibanja. Kar zadeva gospodarstvo, se ta proces višjih obrestnih mer in cen najprej odraža v nižji stopnji v proizvodnih dejavnostih, in če bi te povišale brezposelnost, bi se nižje rasti cen ali njihov upad oziroma upad marž odrazil še v storitvenem sektorju. Tukaj nas zdaj, vsaj začasno, brani slaba demografija.
Skratka, glede na razmere je pravilno pričakovati začetek nižanja obrestnih mer na obeh straneh Atlantika, najverjetneje okoli konca prvega kvartala 2024 ali nekoliko pozneje. Točen čas in jakost nižanja obrestnih mer bo odvisen od gibanja inflacije in stanja v ekonomijah. Bo pa milejša monetarna politika pozitivno vplivala na cene naložbenih razredov, verjetno bolj kot morebitna in vsaj začasna gospodarska umiritev. Enota dobička se bo verjetno še nekoliko podražila.
Poleg tega se je s pričakovanim začetkom zniževanja obrestnih mer na obeh straneh Atlantika odprlo tudi vprašanje trajnosti in stabilnosti gospodarskega okrevanja. V prihodnjem tednu o svojih monetarnih politikah odločajo evropska, japonska, ameriška, švicarska, ruska in britanska centralna banka. Medtem ko lahko nižanje obrestnih mer spodbudi gospodarsko aktivnost in zaposlovanje, se postavlja vprašanje, ali bodo centralne banke uspele vzdrževati ravnovesje med spodbujanjem rasti in preprečevanjem prekomernega dviga inflacije.
Razmeroma nižje povpraševanje iz Kitajske, ki je ena od ključnih gospodarskih sil, ter umirjanje zasebnega povpraševanja in investicij na Zahodu poudarjajo potrebo po previdnosti pri oblikovanju monetarnih politik. V tem kontekstu so geopolitična tveganja, ki vplivajo na globalno gospodarsko stabilnost, še posebno pomembna.
Poleg tega je treba upoštevati, da so se cene energentov, ki so bile med ključnimi krivci za krepak inflacijski pritisk, povečale zaradi kompleksnih dejavnikov, med katerimi so geopolitične napetosti in odločitve glede energetske politike. Centralne banke bodo morale spremljati in prilagajati svoje politike v skladu z dinamičnim okoljem, da bi ohranile stabilnost in konkurenčnost gospodarstev.
Nadaljnji razvoj dogodkov bo odvisen tudi od uspešnosti ukrepov centralnih bank, globalnih gospodarskih premikov ter trajnosti in prilagodljivosti nacionalnih gospodarstev. Spremljanje kazalnikov, kot so inflacija, gospodarska rast in zaposlenost, bo ključno, ne samo za oblikovanje monetarnih politik, ampak tudi za oblikovanje pravočasnih in učinkovitih političnih odločitev za zagotavljanje trajnostnega in uravnoteženega gospodarskega okrevanja na obeh straneh Atlantika.
