Na povabilo agencije Adecco je Matjaž Kek, nekdanji nogometaš, trener Maribora, Rijeke in aktualni selektor slovenske reprezentance, s kadrovskimi strokovnjaki delil športne lekcije za učinkovito vodenje. Na odru Kristalne palače je na izziv, zakaj ima včasih mrk obraz, odgovoril, da vsi radi zmagujemo. »Takrat se smejemo. Kaj pa pomaga, da si lep in simpatičen, če izgubiš? Res je, včasih mi pravijo, da sem hladen. Pač ne skačem po igrišču in ne delam salt. A ne morete si niti predstavljati, kako vesel sem vsake dobre poteze mojih igralcev!« Kek pojasni, da tako poskuša ostati zbran. Evforija gola se hitro prevesi v lahkomiselnost, nepozornost pa v že naslednjem hipu lahko prinese katastrofo. Prav tako poudari pomen slavljenja sreče ekipe. »Po tekmi se rad takoj umaknem v slačilnico. Zmaga je trenutek veselja igralcev. Takrat ne kradem pozornosti – to je njihov trenutek slave.«
Slačilnica je naša svetinja
Pri kadrovanju v podjetjih so pomembni jasni kriteriji ocenjevanja, torej merjenje ključnih kazalnikov uspeha, podobno je tudi v nogometu. Kek pravi, da vedno z grenkobo v srcu izbere igralce, ki bodo igrali, in tiste, ki bodo ostali na tribuni. »A svoj izbor povem javno in odprto. Občutki ob tem pa ostanejo med nami. To sodi v slačilnico.« Gre za razumevanje, da smo ekipa in da je podrejanje kolektivu nujno.
Tako kot skupina zmaga, tako skupina naredi napako in izgubi. »Zame one-man band ne obstaja. Še v glasbi težko poslušam samo soliste,« se pošali. Kot v kadrovski stroki radi poudarjajo pomen povratne informacije, tudi športne lekcije ni brez dobre komunikacije. »Nikdar samo v eno smer. Če ne dobim odziva od igralcev, je to enoumje. In na daljši rok ni učinka.«
Hierarhija je pomembna
»Enostavno je treba vedeti, kje je komu mesto. Kaj dela selektor, kaj sekretar, kaj trener, kaj igralec. Hierarhijo pri nas postavlja avtoriteta znanja.« Pravi, da daje igralcem svobodo, da zadihajo zunaj klubskega ustroja. »A ko prestopijo belo črto zelenega pravokotnika, želim, da so 'moji'. Želim, da imajo odgovornost ter da spoštujejo kodeks obnašanja. Ne moremo zreti proti angleški ali nemški reprezentanci, ker pač imamo, kar imamo. »Reprezentanco je treba ustrojiti po klubskem vzoru, ne moremo staviti na samo enega odličnega posameznika. Prav tako se ne smemo nasloniti na peščico izbrancev. Igra ekipa.«
Kek rad poudari, da je treba individualno kvaliteto podrediti ekipni. Pri tem igralci ne smejo biti ponižni, spoštujejo naj sami sebe. »Okoli sebe zbiram ljudi, ki so vir energije in mladosti, ki vedo, da so pomembni vsi členi, tudi tisti, ki ne igrajo, a so se pripravljeni žrtvovati in postaviti sebe v službo kolektiva. Moje ekipa šteje 15 ljudi. In rad imam, če se mi nasmehnejo.« Prav tako predstavljajo danes veliko moč usklajeni medijski nastopi. V majhnih okoljih si pogosto postavljamo prevelike želje in visoke zahteve. Pozabljamo na veselje in sproščenost. Ravno to, ta pozitivna klima, pa lahko prinese zmage. Ravno evropsko prvenstvo v nogometu je bila tovrstna potrditev. »Kakšno zadovoljstvo navijačev smo videli ob dejstvu, da se je nogomet umestil med fantastične uspehe slovenskih športnikov!«
Uživaj v momentu čiste emocije
Tako kot v posel pa tudi v šport vdira umetna inteligenca. Kek je tu zadržan. »Stavim na emocijo. Podatki so suhoparni. Če bi začel uporabljati pretežno grafe in govoril o analizah in številkah, kazal posnetke predolgo, bi igralce popeljal v razmišljanje, da so drugi supermani. Ta del zožim na deset minut. Podatke po potrebi pošljem.« Res je, da so trenerski pristopi različni. »Avstrijci, denimo, secirajo vsak del nasprotnika. Od kopačk dalje.« Sam zavzema stališče, da je kvaliteto drugega je treba spoštovati do mere, da te ta ne bremeni. Kadar nismo 100-odstotni vase, dobrega rezultata res ne moremo pričakovati. Ko se igralec boji narediti napako, je to že odklon. V zmanjševanje napak pa pripelje avtomatizem treninga. »Fantom vedno pravim, da je napaka del dobrega treninga. Dobro je treba razvijati, napake pa popravljati.« Tudi malo »inata« te lahko vleče naprej. »Sem pač stara garda, meni je emocija vse, ne pa nekakšna umetna inteligenca.«
Mladi, svoji in drugačni
Uvodoma je Mirela Kurt, direktorica iskanja in selekcije, headhuntinga in razvoja talentov pri Adecco Slovenija, pripravila pregled slovenskega trga dela, pri tem je bil presenetljiv podatek, da bo generacija Z, rojena med letoma 1995 in 2015, do leta 2027 predstavljala četrtino delovne sile. »To so posamezniki, ki so finančno konservativni, ne bodo hlepeli po lastnih nepremičninah, so dobro tehnično podkovani, usmerjeni v samostojno podjetništvo, so visoko družbeno ozaveščeni. Generacija, ki še posebej želi biti slišana in ima nekaj povedati. To so osebe, navajene biti ocenjevane.« Generacijski vpliv je potrdil tudi Kek. »Ti mladi igralci so drugačni, svoji. Pomembno je, da se vodilni prilagodimo njihovemu načinu življenja. Spomnim se, ko sem bil še trener kluba HNK Rijeka, kako sem norel, ko so se začeli pojavljati mobilni telefoni. Jezilo me je. Danes se na to ne oziram več. Zavedam se, da sestanek ne sme trajati več kot pol ure. Že po 15 minutah tako pade koncentracija, da me nihče več ne posluša.«
Kek se je dotaknil še ene pomembne kadrovske teme, uvajanja na delovno mesto (t. i. onboarding). »Včasih določim malo starejše igralce, torej senatorje, da malo pomagajo. Prvi dan jih vedno pustim, da gredo sami na večerjo. Lahko da je glasba takrat preglasna ali kakšno pivo preveč, a to je zanemarljivo. Nujno je, da se povežejo, ne da bi kdo bedel nad njimi.« Je pa res, da je uvajanje v reprezentanco odvisno od ozadja. Tuje igralce pogosto vidimo krivično, samo skozi dober avto in lepo frizuro, ne vemo pa, da jih je integriranje v novo okolje »stalo« energijo, mladost ... prav tako so poseben primer bolj introvertirani, v njih je treba riniti, a nikdar prestopiti meje.
Držimo skupaj – potem se vse da
Občinstvo je zanimalo tudi, kaj selektor meni o uzakonjeni pravica do odklopa. »To, kar počnem, je resda način življenja, a vseeno, ne obkrožam se zgolj z ljudmi iz športnih krogov. Ne zbujam se z nogometom in ne hodim samo z njim v mislih spat. Moj TV ni programiran na športne kanale in vse mogoče nogometne lige. Učim se, polni me glasba, rad hodim. Nočem biti fahidiot, ker mislim, da vsi potrebujemo širino, da se dokopljemo do rešitev, in pot do njih je pogosto z drugih področij. No, vseeno pa se nikdar ne odklopim.«
Nahajamo se v zelo kočljivem trenutku slovenskega nogometa. Tako kot je odprt trg delovne sile – mimogrede, delež tuje delovne sile v Sloveniji dosega 15,8 odstotka, boj za kadre pa ne poteka le med podjetji, temveč med državami – je odprt tudi v športu. »Slovenskih igralcev primanjkuje, tujcev je skoraj preveč. Vse je pač povezano tudi z investicijami, povezovanje gospodarstva in športa bi lahko prestavili v višjo prestavo. Infrastruktura je slaba, včasih enostavno nimamo kje igrati. V takih pogojih je iluzorno pričakovati vrhunsko igro. Menim, da ne smemo zaspati v vesolju uspeha evropskega prvenstva. Bilo je odmevno, a evforije je konec. Zdaj veljajo samo vlaganja naprej. Sem optimist – držimo skupaj, potem se vse da!«
