Glavni faktor vpliva na kapitalske trge zadnjih mesecev so centralne banke in njihova politika zategovanja obrestnih mer. Medtem ko je Fed aktiven, se ECB sramežljivo pripravlja na prihajajoče dvige. Ta počasnost ECB je povsem razumljiva, saj so države južne Evrope še naprej gospodarsko krhke, obenem pa tudi javne finance teh držav ne prenesejo bistveno višjih obrestnih mer oziroma t.i. fragmentacije obvezniškega trga v Evropi. ECB bo odkupovala obveznice ranljivejših držav (predvsem je tu problem Italija) in s tem ohranjala pribitek donosa italijanskega dolga nad nemškim v »znosnih« razmerah. Posledično vlagatelji kažejo manj interesa za evrske naložbe in beg iz evra se nadaljuje. Pariteta, ko za en evro dobimo en dolar, je tu. Evro je tako izgubil 11 odstotkov v primerjavi z dolarjem od začetka leta in 15 odstotkov v zadnjem letu. Dobro za evropske izvoznike in slabo za ameriške multinacionalke. Slabo tudi za Evropo, ki si s tem še dodatno draži že tako drag uvoz energentov in materialov. Vse to je krepak nastavek za recesijo v Evropi, ki naj bi bila globlja kot v ZDA. A recesija po pričakovanjih vlagateljev prinaša preobrat politike centralnih bank. V recesiji obrestne mere padajo, se pravi da je konec zategovanja obrestnih mer in da bomo kmalu priča znižanju. Vse to nakazujejo tudi t.i. invertne krivulje donosa različno dolgoročnih obveznic, kot je npr. ameriška 10-letna obveznica, ki prinaša manjši donos kot 2-letna. Zadnje dni tudi 5-letna ameriška obveznica prinaša manj kot 2-letna. Zgodovinsko gledano so bili to zelo dobri kazalci recesije, ki so se le redko zmotili. Konec zategovanja obrestnih mer je ponavadi dober za kapitalske trge, še posebej za delnice. Zato smo zadnje dni videli odboj, še posebej pri tehnoloških podjetjih. A ta račun je brez krčmarja. Inflacije v našem primeru. Modeli in izračuni temeljijo na obnašanju centralnih bank v zadnjih 40 letih. Tokrat imamo precej povišano inflacijo in tudi inflacijski pritiski zaenkrat ne kažejo močnih znakov popuščanja. Nasprotno, vidimo željo na še vedno močnem trgu dela, da se inflacijska pričakovanja počasi prelivajo tudi v plače. Če inflacija ne bo sodelovala, se pravi bo ostala povišana, potem bodo centralne banke pred povsem novo dilemo, kaj storiti. Znižanje obrestnih mer bo nemogoče, gospodarska rast pa bo v najboljšem primeru anemična. S tem pridemo do stagflacije in to lahko predstavlja šok za kapitalske trge, predvsem delnice.
Na tej točki se kot vlagatelji in varčevalci lahko vprašamo, kaj storiti. 30 in več odstoten popravek na tehnoloških delnicah se zdi mamljiv. Ameriški indeksi so v dolarjih izgubili 15 in tudi več odstotkov. Ko to pretvorimo v evre pa so izgube precej manjše in bistveno bolj znosne. A ostajamo na točki, kjer je previdnost še naprej na mestu. Globalno razpršen delniški portfelj ostaja glavna izbira. Zadnje tedne opažamo okrevanje kitajskega trga, saj je to država ki edina od pomembnejših držav izvaja ekspanzivno denarno politiko. Dodaten denar in pokovidno odpiranje (z občasnimi popolnimi zaporami) ter popuščanje pritiska na tehnološke velikane so kombinacija, ki je vlagateljem všečna in so jo nagradili z rastjo. Vlak še ni zamujen, a če smo se pri Kitajski kaj naučili iz preteklosti je, da je potrebno aktivno vlaganje in pobiranje dobičkov. Če samo vložimo in »pozabimo« na naložbo se zna zgoditi, da na daljše obdobje krepko zaostanemo tako za ameriškimi kot tudi evropskimi naložbami. Zdi se pa gotovo, da previdnost pred evropskimi delnicami tokrat ni odveč. Kombinacija recesije in grožnje z zaprtjem plina ter posledično delnega energetskega mrka je enostavno prevelika za večino neevropskih vlagateljev, zato le-ti zadnje dni dodatno zmanjšujejo izpostavljenost do Evrope. Trend se bo verjetno nadaljeval še nekaj časa. Pesimizem do evropskih naložb pa se krepi.
