Če pregledamo letna poročila podjetij v pretežno državni lasti, ugotovimo tudi, koliko so plačani menedžerji oziroma člani uprav teh podjetij. Tako je v letu 2022 največ zaslužil Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor novomeške Krke, kjer je država (ne)posredno skoraj tretjinska lastnica, in sicer 1,37 milijona evrov bruto ali 574 tisoč evrov neto. To je skoraj 48 tisoč evrov neto vsak mesec, pri čemer je 62 odstotkov njegovih prejemkov variabilnih in vezanih na poslovno uspešnost podjetja, ki ga vodi. Ta pa je bila lani, tudi po zaslugi ugodnega tečaja ruskega rublja, izjemna, saj je skupina Krka beležila rekordnih 364 milijonov evrov čistega dobička. Z letnimi bruto prejemki od 768 tisoč do 939 tisoč evrov so visoko še ostali trije člani Krkine uprave (Aleš Rotar, David Bratož in Vinko Zupančič), medtem ko je Krkina delavska direktorica Milena Kastelic lani zaslužila 304 evrske tisočake.
Precej visoko so se lani zavihteli še trije člani uprave NLB (Blaž Brodnjak, Archibald Kremser in Andreas Burkhardt), katerih bruto prejemki so bili med 612 in 651 tisoč evri. Spomnimo, da je slovenska država še 25-odstotna lastnica največje slovenske banke. Tudi skupina NLB je po lanski pripojitvi slovenske podružnice ruske Sberbank dosegla rekordnih kar 447 milijonov evrov čistega dobička, a je pri njihovi upravi variabilni del prejemkov znašal le 15 odstotkov vseh ali slabih 100 tisoč evrov na vsakega člana. NLB-ju po prejemkih sledi Petrol, kjer so Nada Drobne Popović, Jože Bajuk, Matija Bitenc (prva dva sta vmes že odstopila, Bitenc pa je prevzel vodenje Geoplina) in Jože Smolič lani prejeli med 402 in 487 tisoč evri bruto. Skupina Petrol, ki je v približno tretjinski državni lasti, je lani, predvsem zaradi vladne regulacije cen naftnih derivatov, poslovala s tremi milijoni evrov izgube, še predlani pa s 125 milijoni evrov čistega dobička. A to dejstvo na prejemke uprave ni vplivalo, še več, njihovi prejemki so bili višji za skoraj 50 odstotkov, tudi variabilni prejemki so se jim s slabih 30 odstotkov povečali na skoraj 40. Po prejemkih sledijo zavarovalniški skupini Triglav in Sava Re pa Luka Koper in Telekom Slovenije, a so njihovi prejemki med 200 in 360 tisoč evri bruto letno, zdaj že nekdanji prvi mož zreškega Uniorja Darko Hrastnik je prejel 203 tisočake bruto.
Pri SIJ v letnem poročilu za lani zapišejo, da je ključno poslovodno osebje prejelo kar 21 milijonov evrov, ne pa, koliko je teh ljudi in koliko je prejel posameznik. Pri Gen-i pišejo o neto prejemkih in v letu 2021 je štiričlanska uprava zaslužila skupaj 518 tisoč evrov neto, od tega Robert Golob, sedanji predsednik vlade, 200 tisoč evrov neto, lani so štirje člani uprave Gen-i zaslužili "le" 203 tisoč evrov neto, saj (še) ni bilo izplačanih nagrad za uspešnost. Pri HSE - Holdingu Slovenske elektrarne pa so se lanski prejemki vrteli okrog 150 tisoč evrov bruto na posameznega člana uprave, pri Elektru Maribor pa predsednik uprave letno prejme okrog 108 tisoč evrov bruto. Pri državnem monopolistu za avtoceste Darsu je recimo nedavno odstopljeni predsednik uprave, Valentin Hajdinjak, lani zaslužil 174 tisoč evrov bruto.
Priporočila SDH spoštuj, če ne, pojasni
Na podlagi katerih meril se določa plača menedžerjem, ki vodijo podjetja v pretežno državni lasti, povprašamo pri Slovenskem državnem holdingu (SDH), ki je upravljavec slovenskega državnega premoženja.
»Z aktom Priporočila in pričakovanja SDH le-ta transparentno, z vnaprejšnjo jasno ureditvijo in javno objavo, sporoča družbam s kapitalsko naložbo države nekatera specifična priporočila in pričakovanja, ki jih ima do njih. Število posameznih priporočil in pričakovanj se spreminja, saj se vsebina omenjenega dokumenta posodablja praviloma enkrat letno. Tako smo 18. decembra letos na naši spletni strani objavili, da je SDH v skladu z veljavnim letnim načrtom upravljanja naložb za leto 2023 sprejel prenovljen Kodeks korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države ter z novim priporočilom št. 14 dopolnil Priporočila in pričakovanja SDH. Novo priporočilo podrobneje ureja področje skladnosti poslovanja in integritete v družbah, v katerih ima SDH večinski delež ali prevladujoč vpliv. Določa, da morajo te družbe vzpostaviti in vzdrževati učinkovit sistem notranjih kontrol, ki zagotavlja spoštovanje zakonodaje, kodeksov, politik in standardov. Poleg tega morajo sprejeti in izvajati kodeks ravnanja, ki opredeljuje etična načela in pravila za vse zaposlene, člane organov in druge deležnike. Družbe, na katere so naslovljena Priporočila in pričakovanja SDH, naj jih upoštevajo po načelu 'spoštuj ali pojasni',« izpostavijo pri SDH.
Tam bodo tudi nadalje spremljali izvajanje Kodeksa SDH ter Priporočil in pričakovanj SDH v družbah, v katerih ima država kapitalsko naložbo, in pričakujejo, da bodo družbe redno poročale o svojem upravljanju. »Družbe, ki ste jih našteli (Petrol, Dars, kjer so bile zamenjave uprav, in SŽ in Zavarovalnica Triglav, kjer ni bilo teh zamenjav, op. a.), delujejo po sistemu dvotirnega korporativnega upravljanja. Vse posle vodi samostojno in neodvisno njena uprava, za nadzor uprave in poslovanja družbe pa je samostojno in neodvisno odgovoren njen nadzorni svet. SDH lahko organom družbe tako le podaja pozive in priporočila ter izraža svoja stališča. SDH se v kakršnekoli poslovne odločitve družb ne more in ne sme vpletati oziroma nanje vplivati,« pravijo v SDH, seveda pa lahko na odgovornost pokličejo nadzornike na skupščini družbe.
Za dobro plačilo menedžerjev, ne pa bonuse
Ekonomist dr. Bogomir Kovač, ki je bil pred desetletjem sam predsednik Kadrovsko-akreditacijskega sveta (Kas), je povedal, da trenutnih meril in priporočil SDH pri nagrajevanju uprav državnih podjetij ne pozna natančno, a da gotovo določena merila so, ki jih potem morajo upoštevati nadzorniki, ki določajo prejemke uprav, pa tudi kdaj in za koliko se lahko ta merila presegajo.
»Določeno vlogo igrata velikost podjetja in specifičnost panoge, v kateri podjetje deluje, saj se panoge po dobičkonosnosti razlikujejo. Ne glede na to, ali menedžerji delujejo v državnih ali v zasebnih podjetjih, pa svoje naredi menedžerski trg, kajti če želimo na trgu pridobiti dobrega menedžerja, ga je treba ustrezno plačati in nagraditi. Prejemki v državnih podjetjih pa morajo biti javni in transparentno določeni,« meni ekonomist Kovač, ki ni naklonjen temu, da bi se plače menedžerjev določale v skladu z gibanji tečajev delnic njihovih podjetij, če kotirajo na borzi, ker je to preveč špekulativno in se lahko ujamemo v zanko pretiranih menedžerskih bonusov, kar se dogaja na Zahodu in kar še zdaleč ni nujno, da odraža uspešnost poslovanja posameznega podjetja in ne more biti temelj določanja plač uprave, saj je to poslovno, socialno in politično tvegano početje.
Žal politični kriteriji
»Pri kadrovanju v pretežno državnih podjetjih žal prevladujejo politični kriteriji. Treba bi bilo presojati kakovost vodenja podjetij in strokovno kompetentnost vodstev, kar se običajno zrcali v poslovnih rezultatih podjetja. Ker se vlade povprečno menjavajo na dve leti, vodstvena nestabilnost podjetij v pretežno državni lasti ni dobra. To je razlog, da vsaka vlada hiti s kadrovskimi menjavami, preden jim poteče mandat, saj tudi aparat političnih strank v veliki meri žal deluje na teh kadrovanjih. Tudi sedanja vlada Roberta Goloba je obljubljala vsaj osemletni mandat, a se je že po slabih dveh letih upehala. Vprašljiva je kredibilnost imenovanih, pa tudi, ali jih nadzorni svet ustrezno nadzoruje, četudi ima država kot lastnik še vedno možnost doseči spremembe na skupščinah družb. Ker imamo vedno znova politične menjave v teh državnih podjetjih, se politika težko iz tega gordijskega vozla izmota in postaja vse le slabše. Tudi premier Robert Golob, ki je pred volitvami obljubljal, da bo pri kadrovanju le strokovne kriterije upošteval, je bil sam v Gen-i razrešen na enak način,« se spomni Kovač.
Podjetja potrebujejo stabilno vodstvo, dober primer tega je novomeška Krka, kjer se menedžment uspešno brani pred ljubljanskim političnim intervencionizmom, kar je pogoj za stabilno in uspešno poslovanje, meni sogovornik. »Tudi v Avstriji in Nemčiji so v državnih podjetjih menjave vodilnih manj pogoste, res pa je, da so tam tudi vlade in politične stranke bolj stabilne. V primeru Darsa se vidi, da je prejšnji predsednik uprave (Valentin Hajdinjak, op. a.) bil kooperativen celo pri svojem odstopu in ni želel škodovati podjetju, ki ga je vodil, čeprav so ga sprva brez kakšnih dokazov obtožili, on pa bi moral potem dokazati, da ni nič narobe storil. Golobova vlada bi morala pokazati, da je drugačna, ne pa da ravna enako kot vse prejšnje vlade. Nekdo se lahko pri vodenju državnega podjetja izkaže ne glede na politično pripadnost in to je treba upoštevati, zdi pa se, da je Slovenija omrežena z določenimi interesnimi skupinami,« meni Kovač.
