Mag. Nastja Mulej je goreča evangelistka kreativnosti kot temeljne kompetence 21. stoletja. Ekonomistka, sociologinja in komunikologinja že 20 let spodbuja ljudi, da razmišljajo – namerno, kreativno, osredotočeno. Najprej kot vodja oddelka za nove ideje pri mednarodni agenciji New moment, zadnjih 15 let pa samostojno kot edina licencirana trenerka de Bonovih orodij razmišljanja na področju nekdanje Jugoslavije.
Kaj je za vas osebno največja
inovacija vseh časov?
Moj glavni učitelj dr. Edward de Bono, čigar orodja za kreativno in kritično, konstruktivno in kooperativno snovanje in razmišljanje največ učim, je v podobnem intervjuju leta 2005 za slovensko revijo Manager rekel, da je zanj največja inovacija vseh časov zavarovalništvo. Eden od njegovih naročnikov je bila zavarovalnica Prudential, ki je s pomočjo tipično lateralnega stavka: »Umreš, preden umreš«, uspela obrniti življenjsko zavarovanje: prvi so ponudili izplačilo 75 % zneska v primeru težke bolezni, ne šele po smrti.
No, jaz, kot ženska, moram tukaj v odgovor ponuditi dva produkta, ki ju vidim kot najpomembnejši novosti svojega časa: pralni stroj in kontracepcijsko tableto. Ker sta osvobodila žensko in tako omogočila polovici človeštva enakopravno porazdelitev časa za razmišljanje in ustvarjanje, delo in počitek.
Seveda bo vsak laik naštel udomačitev ognja, kolo in pisavo. Brez tega ne bi prišlo do današnjega ugodja (pa tudi neudobja, seveda).
Sem pa doslej omenila le tehnično-tehnološke in organizacijske inovacije. Moj oče, ddr. Matjaž Mulej, ki se je dolga leta znanstveno ukvarjal z inovacijskim managementom – zadnji skoraj dve desetletji pa se z družbeno odgovornostjo kot nujno netehnološko inovacijo – je že pred mnogimi leti naredil celovito preglednico inovacij in razločil kar 40 vrst inovacij: 10 po vsebini (1. Programske, 2. Tehnično-tehnološke, 3. Organizacijske, 4. Upravljalske – stil vodenja, 5. Metodijske, 6. Poslovne, 7. Postopki vodenja, 8. Vrednote, kultura, etika, norme, 9. 'Naše' navade', 10. 'Navade drugih'), 2 po posledicah (1. Korenite, 2. Drobne) ter dve glede na službeno dolžnost (1. Znotraj nje, 2. Zunaj nje).
Morda je to malce preveč natančno in se tiste po vsebini malce prekrivajo, hočem pa povedati, da ne obstajajo samo tehnično-tehnološke, torej produktne inovacije, pomembne inovacije so recimo tudi s področja stilov in postopkov vodenja, kjer imajo zagonska podjetja danes večinoma nehierarhično upravljanje, mrežno ali izmenično. Tudi na področju organizacijskih se je marsikaj spremenilo s kopico različnih spletnih poslovnih modelov. Pomembno je tudi razumevanje, da so nekatere inovacije korenite (radikalne, ki na novo razporedijo karte na trge), druge pa drobne (bolj po japonskem principu sistema nenehnih izboljšav kaizen), in pa, da do nekaterih prihaja po službeni dolžnosti (te se skoraj pričakuje od upravljavcev inovacijskih procesov, razvojnikov in inženirjev), pa tudi izven nje (od vratarjev, čistilcev, tajnikov, učiteljev, medicinskih tehnikov ipd.).
Kakšne inovacije potrebujemo
v prihodnosti?
V prihodnosti si želim videti predvsem inovacije s področja vrednot, kulture, etike in norm ter spremembe naših in drugih navad, ki bi začele zavračati tekmovalni, grabežljiv način, ki je v pračloveku v nas žal še vedno tako zelo evolucijsko prisoten in tudi v 21. stoletju deluje kot primarni, v bolj zavesten, nameren način, ki bi vsakomur omogočal dostojno preživetje in razvoj potencialov, tako v času izobraževanje, kot kasneje v času poslovne in osebne rasti. Mislim, da to potrebujemo vsaj toliko, če ne bolj od najrazličnejših 'gadgetov', ki nas z oglasi 'razveseljujejo' na spletnih omrežjih.
Zakaj Slovenci šepamo pri toleranci, ki jo poleg tehnologije in talenta, umeščate med tri najpomembnejše dejavnike inovativnosti?
To je podatek iz knjige Richarda Floride: Vzpon ustvarjalnega razreda (2002, 2019), ki razlaga po analizi prakse, da so trije glavni kazalniki inovativnost, 3T: talenti, toleranca in tehnologija. Talenti gredo tja, kjer je toleranca, kajne? Tudi v vaši službi boste verjetno raje delali s starejšimi stroji, a v bolj sproščenem vzdušju, kot na najnovejših mašinah, a v netolerantnem, nestrpnem okolju.
Razlogov, zakaj Slovenci šepamo pri toleranci, je verjetno toliko kot Slovencev. De Bono bi rekel, da je vsega kriva grška banda treh (Sokrat, Platon, Aristotel). Jaz bi po Jaredu Diamondu šla vse do pračloveka, ki je v predstavniku sosednjega plemena videl sovražnika, ki mu odvzema ozemlje in hrano.
Ne pozabite, da je 'deli in vladaj' (politično, ne algoritemsko) že (vsaj) starorimska metoda (zlo)upravljanja z ljudmi. Dodajmo še 1000 let krščanstva, ki je v teoriji zelo miroljubno, politično pa zelo zlorabljano za obvladovanje ljudi, da ne uvedejo kakšnih sprememb za vladajoče, in potem prištejmo še skoraj celotno našo zgodovino, ki smo jo preživeli podrejeni pod tujci. V majhnih okoljih velja negativna selekcija: kdor izstopa, ga opazijo. Lepo dekle si vzame tuji gospodar, dobrega mladeniča uporabijo za vojaka, pametnega pošljejo na šolanje v tujino – kdo bo potem na kmetiji delal? Zato najbolj sposobne kar sami potisnemo dol …
Na svet je lažje gledati črno-belo: moje je pravilno, tvoje je napačno, lažje je soditi in obsojati, kot pa sprejemati različnost s spoštovanjem. Za slednje morate biti že kar lepo izobraženi in razgledani. A poučne so razlike, ne strinjanja.
Postregli ste z zanimivim podatkom, da šele 3000 idej rodi eno inovacijo. Inoviranje torej ni kreativni preblisk, prej potrpežljivo garanje?
Ali nekaj vmes?
Tak je vrstni red: nova misel (ideja) –> sugestija (ko misel poveš ali zapišeš) -> potencialna invencija (prototip) -> invencija (izum) -> potencialna inovacija (testni produkt, ne nujno samo izdelek, kot smo prej izvedeli) -> inovacija (novost, ki vrača investicijo).
In z idejami je kot s semeni pri vrtnarjenju. Veliko jih posadite, pazljivo obdelujete zemlje, skrbite za vodo in senco, a le nekatere poženejo bilke. Potem spet skrbite, odstranjujete škodljivce, prilagajate vremenske razmere, po potrebi gnojite in nekateri cvetovi se preobrazijo v plodove. Enako velja za ideje. Samo da v organizacijah glavni vrtnarji (direktorji) pogosto veliko premalo skrbijo za vse potrebne zunanje okoliščine.
Tako da ja: kreativnost je potrpežljivo garanje. Učenje in urjenje orodij kreativnosti, vzgoja pravega timskega dela, kjer smo hvaležni za dopolnjevanje (ne pa da mrzimo razlikovanje), stalna uporaba naučenega in podajanje novosti v svetu, v katerem ni sodb, so le razmisleki, kako ideje selekcionirati in vrednotiti … In, kot je rekel Picasso: navdih te najde – med delom. Če torej potrpežljivo garate na področju, na katerem vidite smisel, imate samostojnost in možnost samoizpopolnjevanja (kot pravi Dan Pink v Zagonu), potem boste tu in tam prišli tudi do kreativnih prebliskov. Večino od 3000 idej pa boste dobili pri namernem in vztrajnem raziskovanju svoje glave in glav sodelavcev.
Se moramo ustvarjalnega načina razmišljanja naučiti?
Ja. Ni druge. Kot se moramo učiti petja, če želimo nastopati na odru. Pa čeprav se nam doma pod tušem zdi, da res lepo pojemo. Kot se moramo učiti tujega jezika ali katerekoli druge veščine. Ker možganom ni naravno, da gredo izven ustaljenih poti (narejeni so za rutino v stabilnem okolju, kar je zadostovalo za življenje do pred 10.000 leti), niti da se naprezajo (narejeni so tako, da varčujejo z energijo).
Menite, da živimo v času udobja?
Nas to uspava?
Težko tako kategorično odgovorim, kajti to je kot tisto 'belo', kar sem omenila zgoraj, na katero lahko vsakdo udari svoje 'črno', s tem pa sproži konflikt. Zagovarjam paralelno razmišljanje, kjer se spoštuje, da vsak vidi stvar po svoje. Sama zagotovo vidim, da je razvajenost škodljiva. Sem pa prebrala misel, na katero se pogosto spomnim: »Težki časi ustvarijo močne ljudi. Močni ljudje ustvarijo dobre čase. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi. In šibki ljudje ustvarijo težke čase. (G. Michael Hopf)
