Vsa krivda ni na bankah
Redni profesor z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Mojmir Mrak se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se tečaj švicarskega franka obrnil v drugo smer. »Ali bi takrat tisti, ki so posojila najemali v frankih, vračali denar? Ne, takrat bi bili vsi pametni in bi govorili, da so vedeli, v katero smer se bo gibal tečaj. Ko je šel v nasprotno smer, iščejo pomoč države. To je približno tako, kot če bi se cene nepremičnin povečale za več, kot se pričakuje, in bi iskali pomoč države. Takšnih stvari se ne moremo iti. Razen v primerih, da so banke zavestno zavajale, in še to nepoučene posojilojemalce, bi bile zahteve po pomoči eventualno utemeljene,« je pojasnil Mrak.
Zagotovo ni vsa krivda na bankah, je prepričan Polanec, ki pozna veliko ekonomsko in finančno dobro podkovanih oseb, med njimi tudi kolege s fakultete, ki so izbrali posojilo v frankih. »To je bil del njihove odločitve. Da bi jih obravnavali kot žrtve in da vsi drugi davkoplačevalci nosijo posledice njihovih tveganih odločitev, se mi zdi neustrezno. Ko jim je šlo dobro in so imeli nižje obrestne mere kot drugi, so hoteli koristi zase; ko jim ni šlo dobro in se je devizni tečaj švicarskega franka okrepil in je glavnica posojil naraščala, takrat pa bi želeli, da jim drugi krijejo izgube. Želeli bi le koristi. Z vidika človeške narave to ni nič novega, ni pa pošteno. S sprejetjem zakona je država prevzela breme nase. To pomeni, da bodo davkoplačevalci, ki so plačevali višje obrestne mere za posojila v evrih, plačevali za tiste davkoplačevalce, ki so tvegali,« je dejal Polanec.
Zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih je začel veljati konec februarja. Ker mu banke nasprotujejo, je devet bank na ustavno sodišče vložilo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti zakona ter predlog za njegovo začasno zadržanje izvrševanja.
Različne izkušnje kreditojemalcev
Po prepričanju Polanca enačenje vseh kreditojemalcev s pravnega vidika pomeni, da je vsa odgovornost prenesena na banke. »To je lahko nov standard glede pojasnjevalne obveznosti, vendar pa je vprašanje, ali to lahko velja tudi za precej oddaljeno obdobje, ko so ljudje še najemali posojila v švicarskih frankih in banke takšnih obveznosti še niso imele. Ti standardi se v času spreminjajo, lahko rečem, izboljšujejo, da je zavajanj s strani bank čim manj,« je dejal Polanec. Dodal je, da posojila v švicarskih frankih takrat očitno niso bila nelegalna, saj so se ponujala na trgu. »Če ljudje izberejo takšna posojila, zavedajoč se, kakšna so tveganja spremembe glavnice, potem je del tveganja na njih.«
Če se ljudje zadolžujejo v drugi valuti, kot je njihova valuta prihodkov, sprejmejo tečajno tveganje, je poudaril Mrak. Po besedah Polanca je najem posojila v frankih špekulacija, pri čemer posojilojemalec sprejema tveganje, da se višina glavnice v evrih spremeni. Osrednje vprašanje pri najemanju posojil v švicarskih frankih je po njegovem mnenju to, ali je bila ta špekulacija prostovoljna ob zavedanju tveganj ali pa so bile stranke zavedene v najem tovrstnih posojil z neustreznim prikazom informacij. »Razlikovanje med obema situacijama je težko. Vsekakor pa je treba vedeti, kako so se posamezni posli sklepali: ali so nekatere banke omejevale možnosti, da bi ljudje valuto, v kateri so najemali posojila, lahko izbrali sami. Banke imajo obvezo, da informirajo stranke o tveganjih. V kolikšni meri so bile stranke informirane, ni jasno. V nekaterih primerih se tveganja niso pojasnjevala, v nekaterih so se. Izkušnje kreditojemalcev so zelo različne,« je povedal Polanec. Ob tem meni, da so v nekaterih bankah ljudi zavajali, da so vzeli posojila v frankih, te primere pa bi bilo treba obravnavati ločeno, v tožbah proti bankam. »Če pa se problem reši z zakonom, je rešitev poenostavljena, vendar smo s tem zmešali tiste, ki so bili na neki način zavedeni in upravičeni do odškodnin, in tiste, ki do njih niso upravičeni in so zavestno sprejemali tveganja.« x
