Trend vračanja proizvodnje v Evropo poteka že nekaj let; v Siemensu traja že deset let, v zadnjih nekaj letih, predvsem po izbruhu covida, se intenzivira v številnih multinacionalkah, je povedala Medeja Lončar, direktorica Siemensa za Slovenijo, Hrvaško in Srbijo ter podpredsednica Združenja Manager. »Zaradi covida in vojne v Ukrajini dobavitelji iz Evrope postajajo bolj zanesljivi kot azijski, poleg tega smo tudi priča naraščajočim stroškom energentov in transporta. Vse to predstavlja priložnost tudi za Slovenijo, ki bi lahko izkoristila trend skrajševanja dobavnih verig, zaradi varnostnih razlogov, ko multinacionalke želijo razpršiti nabavne poti,« je dejal profesor s Fakultete za družbene vede in strokovnjak za tuje investicije dr. Marjan Svetličič. Tudi na gospodarskem ministrstvu menijo, da bodo podjetja, kljub verjetnim višjim stroškom, dajala prednost večji varnosti oskrbe. To srednjeročno predstavlja priložnost za višjo gospodarsko rast v Sloveniji, saj bi lahko zaradi razvite infrastrukture in kakovostne delovne sile ter članstva v EU privabila nove naložbe, predvsem iz Evrope, so dodali.

Potrebna večja vlaganja v razvoj

Po pojasnilih Lončarjeve so se v času covida pokazale slabosti globalizacije, razpršene proizvodnje na Kitajskem in v drugih oddaljenih državah, kjer so proizvodni stroški nižji. »To predstavlja veliko priložnost za celotno srednjo in vzhodno Evropo, kamor se naložbe vračajo. Pri privabljanju tujih naložb v naši regiji je zelo učinkovita Srbija. V to državo se ne vrača le proizvodnja z nizko, ampak tudi proizvodnja z višjo dodano vrednostjo, kar je odraz dobre tehnične izobrazbe, kakovostnega inženirskega kadra, IT-strokovnjakov.« Čeprav so se azijske dobavne verige izkazale za tvegane, si profesor z ljubljanske ekonomske fakultete in predstojnik katedre za mednarodno ekonomijo dr. Črt Kostevc ne predstavlja, kako se bodo določeni segmenti proizvodnje vračali v Evropo.

Po predvidevanjih Kostevca se bodo naložbe iz Kitajske selile predvsem v Turčijo in periferni evropski državi – Romunijo in Bolgarijo. Ob tem meni, da bi Slovenija lahko iskala priložnosti v nekaterih nišnih poslih v okviru dobavnih verig, denimo znotraj avtomobilskega grozda. »Da bi se multinacionalke odločale za večje naložbe v Sloveniji namesto na Kitajskem, ne pričakujem. Na eni strani imamo omejene proizvodne zmogljivosti, na drugi je delovna sila predraga. Zato je treba iskati izdelke v dobavnih verigah, s katerimi se bo ustvarjala visoka dodana vrednost, medtem ko možnosti za masovno proizvodnjo ni.«

Upoštevaje razpoložljivo delovno silo, je nadaljeval Kostevc, bi se morala Slovenija usmerjati v razvojne posle, razvijati svetovno prebojne izdelke za širšo uporabo in prepustiti, da se izdelujejo kje drugje. »Končni cilj bi moral biti polna zaposlenost ob dobrih in rastočih plačah. Za to bi bila potrebna višja vlaganja v razvoj novih izdelkov. Cilj bi moral biti tudi dobro izobražena delovna sila, ki ima izkušnje z delom, ki se ga tuja podjetja želijo lotiti,« je povedal Kostevc.

Iskanje nišnih naložb

Ker imamo v Sloveniji omejene resurse, bi morali določiti realne cilje, iskati bi morali nišne naložbe, razvijati razvojne centre. Nekateri, denimo v podjetjih Mahle in Bosch, že obstajajo, je dejala Lončarjeva. Poudarila je, da bi morali v Sloveniji razmišljati in opredeliti, katere vrste proizvodnje tujih podjetij bi si želeli. »Potrebna bi bila skupna akcija, koordiniran nastop gospodarskega ministrstva, GZS, Spirita in izvoznih podjetij, ki dobro poznajo razmere na mednarodnih trgih. Morali bi ovrednotiti cilje, nagovarjati in vabiti tuja podjetja, ki imajo interes za naložbe v tujini, ki bi bile hkrati optimalne za naš trg, na katerem se že pozna pomanjkanje kadrov. S takimi podjetji bi se morali aktivno ukvarjati.«

Če zmogljivosti za določene posle še niso vzpostavljene, jih bo na kratek rok težko vzpostaviti, je opozoril Kostevc. Po njegovih pričakovanjih bi se lahko odprlo nekaj obratov, ki bi omogočili nekaj sto delovnih mest. »Razen v nekaterih izjemah z obilico sreče pa je težko pričakovati, da bi se ustvarilo več tisoč delovnih mest. Če karikiram, zaradi selitve proizvodnje iz Azije Slovenija ne bo postala industrijska velesila,« je dodal Kostevc.

Po besedah Svetličiča tuje naložbe država sicer lahko spodbuja, vendar je pri njihovem privabljanju ključno proaktivno delovanje slovenskih podjetij, ki imajo stike s tujimi podjetji. »Spremljati je treba pripravo določenih predlogov v evropski komisiji in posameznih državah, denimo o povečani proizvodnji čipov, ter skočiti na ta vlak. V takšnih primerih je pomembna vloga države.«

Subvencije niso odločilne

Za tuja vlaganja subvencije niso odločilni dejavnik, kar so pokazale mnoge študije, je pojasnil Svetličič. Tuji investitorji se jih ne branijo, so pa drugi pogoji, kot so cena in usposobljenost delovne sile, administrativno okolje, stabilnost višine davkov, krajši postopki za pridobivanje vseh potrebnih dovoljenj, pomembnejši. Če subvencije dajejo številne države, moraš z njimi tekmovati, vendar se jih je treba izogibati, je dodal. Na gospodarskem ministrstvu so lani in letos za 14 večjih naložb odobrili okoli 50 milijonov evrov subvencij. Od teh jih je bilo največ, dobrih osem milijonov evrov, odobrenih podjetju Paloma PIS za gradnjo novega poslovnega, proizvodnega in skladiščnega objekta v skupni površini skoraj 16.000 kvadratnih metrov, vključno z visokotehnološko opremo za proizvodnjo toaletnega papirja in papirnatih brisač. Vrednost projekta, ki bo ustvaril 50 novih delovnih mest, znaša 44,3 milijona evrov.

Po pojasnilih državne organizacije Spirit, ki se med drugim ukvarja s privabljanjem tujih investicij, so lani in letos pri podjetjih s tujim lastniškim kapitalom zabeležili številne nove investicije tako v širitev obstoječih proizvodenj kot v izgradnjo novih zmogljivosti. Ocenjena vrednost na novo potrjenih investicij skupno znaša 517 milijonov evrov, ustvarile pa bi okoli 1300 novih zaposlitev. Pri širitvenih naložbah v povprečju ne gre za povečevanje števila delovnih mest, saj so naložbe usmerjene v avtomatizacijo in povečanje produktivnosti, so pojasnili v Spiritu.