Po obujenem in nemalokrat burnem socialnem dialogu v letošnjem letu bo v novem treba najprej zagristi v podrobnosti pokojninske reforme. Našo največjo sindikalno centralo pa čaka sprememba na vrhu, a je Zorko o postopkih še redkobeseden.
Iztekajoče se leto je zaznamoval dosežen plačni dogovor za javni sektor. Je čas za nov plačni model tudi v gospodarstvu? In kako se ga lotiti?
Da, je čas. Sedanje najnižje osnovne plače, ki so tudi daleč pod minimalno, ne odražajo dejanskega stanja v podjetjih. Temu kolektivne pogodbe dejavnosti žal ne sledijo. Minimalna plača bi morala biti najnižja osnovna plača za najbolj enostavna dela, tudi v zasebnem sektorju. Tudi vsi dodatki so računani od najnižjih osnovnih plač, kar ni v redu. Tako kot ni v redu, da so nekateri dodatki vezani na višino plače. Če je nekdo v službi v nedeljo, na praznik ali ponoči, je prav, da je za to enako plačan, nagrajen, ne glede na višino plače. Mislim, da je čas, da začnemo nekatere dodatke izplačevati v nominalni vrednosti. Razlika v zahtevnosti dela je tako in tako razvidna že pri višini plače.
Omenili ste dvig osnovnih plač na raven minimalne. Toda zdaj minimalna plača praktično ne omogoča kaj več od osnovnega preživetja. Imamo tudi eno največjih koncentracij zaposlenih, ki prejemajo plačo okoli minimalne, skoraj dve tretjini zaposlenih pa prejema plačo, ki je nižja od povprečne.
To so definitivno problemi. Delodajalci z vrednotenjem delovnih mest niso sledili spremenjenemu zakonu o minimalni plači. Omenjeni podatki tudi kažejo, da se dohodkovne razlike večajo. Vedno več ljudi je v spodnjih kvartilih plačne lestvice, srednjega razreda je vedno manj in potem imamo tiste, ki so zelo bogati. Ta razmerja bi bilo treba spremeniti. Plačni model lahko k temu pripomore, vendar pa bo treba spremeniti tudi miselnost nekaterih delodajalcev, da ne bodo gradili konkurenčnosti izključno na stroških dela, temveč predvsem na razvoju, inovativnosti.
V kolikšni meri so razmere na trgu dela z nizko brezposelnostjo in pomanjkanjem kadrov resnično spremenile odnos delodajalcev do delavcev?
V bistvu ga niso. Mogoče so poskušali nekateri z višjimi plačami obdržati kader ali ga pritegniti. Toda plača je samo en segment nagrajevanja. Drugi ukrepi, ki prispevajo k zadovoljstvu, so predvidljivost delovnega časa, ravnotežje med delom in prostim časom ter druge bonitete, kot so na primer kadrovsko stanovanje, možnost dodatnega izobraževanja, poklicnega razvoja ali prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije. Te kulture je pri nas bistveno premalo. Delavec je vse prevečkrat viden kot strošek. Mislim, da se v zaposlene absolutno premalo vlaga.
Način nagrajevanja je tudi božičnica. Lani je bilo takšnih, ki so bili deležni izplačila iz naslova uspešnosti poslovanja, približno tretjina. Bi utegnila biti letos številka nižja kljub sicer boljšim gospodarskim rezultatom zaradi pričakovane krize?
Glede na rezultate poslovanja bi morala biti božičnica izplačana v večjem obsegu, kot je bila lani, in višjem znesku. Se pa bojim, da bo prihajajoča kriza pri marsikaterem delodajalcu izgovor, da ne bo tako. V tem primeru bodo delodajalci naredili napako. Zakaj? Ko je kriza, smo vsi na isti ladji. Ko gre podjetju dobro, pa so oni na jahtah, mi pa v čolnu na vesla. To ne gre.
Izplačilo božičnice je tudi eden od pokazateljev, da si delodajalci dejansko želijo obdržati kader, da so zaznali prispevek delavcev v poslovnem letu. Če nisem nagrajen, čeprav je bilo podjetje poslovno uspešno, to pomeni, da nekdo mojega dela ne ceni.
Ohlajanje je že oplazilo trg dela. Toda glede na demografske podatke, strukturna neskladja in glede na profile, ki jih bodo delodajalci najbolj iskali tudi v prihodnje, je jasno, da brez okrepljenega zaposlovanja tujcev ne bo šlo. Letos smo z interventnim zakonom poenostavili njihovo zaposlovanje. Kaj bi morali še storiti za bolj učinkovito zaščito delavskih in socialnih pravic tujih delavcev, njihovo boljše vključevanje ?
Če dejansko želimo privabiti tujce, jim moramo najprej ponuditi dostojno plačilo. Kot drugo je treba urediti primerno delovno okolje za tujce, in to povsod, predvsem pa tam, kjer delajo samo tujci. Tretja zadeva so bivalne razmere, za katere naj bi poskrbeli delodajalci. Velika prednost je tudi pomoč pri urejanju vseh drugih vidikov, od šolanja otrok do iskanja službe za partnerja. Pomembna je ustrezna informiranost tujcev, ki zdaj pogosto ne poznajo in posledično ne uveljavljajo vseh svojih pravic. Izjemnega pomena je tudi integracija tujca in njegove družine v okolje. Kot družba bomo napredovali, če bodo ti ljudje tukaj ostali, se integrirali in pripomogli k razvoju. To velja tako za javni kot zasebni sektor, saj je pomanjkanje delavcev v obeh sektorjih.
Novembra se je uveljavila pravica do odklopa, ki sicer ne prinaša nečesa novega, temveč je, kot ste že poudarili, zgolj opozorila na nespoštovanje že obstoječih določil o delovnem času. Bo s tem, ko je pravica zapisana kot taka, drugače?
Verjamem, da je to začetek procesa, da bo čez nekaj časa lahko drugače. Ne gre samo za to, da bo moral delodajalec spoštovati prosti čas delavca, temveč se bodo morali tudi številni delavci navaditi, da bodo sami spoštovali svoj prosti čas. Potrebne so spremembe v načinu razmišljanja, da ni treba zunaj delovnega časa pregledovati službenih mailov, odgovarjati na SMS-sporočila ali biti kako drugače na voljo delodajalcu.
Zdaj bodo zaposleni lahko to z manj slabe vesti preložili na naslednje jutro.
Če bo tako, bo to velik korak naprej. Uzakonitev te pravice je pomembna, da se zavemo, da nam ni treba biti ves čas na voljo in da za to ne smemo biti kaznovani.
Kopja med delodajalsko in delojemalsko stranjo so se najbolj lomila glede evidentiranja delovnega časa. Nazadnje ste sicer prišli do kompromisa. Toda brez učinkovitega nadzora bo namen težko dosežen?
Ta zakon ni prinesel delavcu nobene nove pravice, razen pravico, da je obveščen. Prinesel pa je obveznost delodajalca v zvezi z dnevnim beleženjem, ki bi sicer že prej morala biti sama po sebi logična. Zakon je na površino privlekel vse probleme v povezavi z delovnim časom, ki izhaja iz zakona o delovnih razmerjih. In reakcija delodajalcev je pokazala, da tega niso spoštovali. Zlasti mali delodajalci. Evidentiranje delovnega časa pomeni zgolj večji red, ker nekateri delodajalci do zdaj niso počeli tega, kar bi morali, in na način, kot bi morali.
Vloga inšpektorjev bo zelo pomembna. Iz zadnjega poročila inšpektorata za delo izhaja, da so inšpektorji letos do konca novembra ugotovili dvakrat več kršitev pri vodenju evidenc kot v celotnem letu 2023, kar pomeni, da je zakon že dal rezultate.
Pričakujem pa, da bodo inšpektorji spremenili tudi pristop, da bodo prišli nenapovedano, zahtevali vso dokumentacijo in podjetja ne bodo zapustili, dokler je ne bodo dobili.
V letu 2025 bi bilo treba spraviti pod streho pokojninsko reformo. Kako ocenjujete dosedanji napredek v pogajanjih? In kaj bi moral biti ključni cilj reforme?
Splošno razpravo smo opravili in na podlagi želja, predlogov, smeri razmišljanja socialnih partnerjev dobili spremenjeni predlog ministrstva.
Daleč od tega, da bi bilo karkoli dogovorjeno, gredo pa zadeve po naši oceni v pravo smer. Rok za dogovor je 13. marec, ob tem, da že zamujamo. Naše želje so, da ne govorimo samo o upokojitvenih pogojih, ki so sicer pomembni in morajo biti realno dosegljivi. Cilj je tudi dostojna višina pokojnin, tu pa so pomembni tako odmerni odstotek kot obdobje, ki se všteva v izračun pokojninske osnove, ter usklajevanje.
Ko govorimo o pokojninski zakonodaji, moramo seveda govoriti tudi o prilagajanju delovnih mest starejšim, morda o nekih novih oblikah dela starejših, delovnem času starejših, prilagojenem delovnem okolju, sredstvih za delo, višini norme, pričakovanih delovnih rezultatih. Vse to je skupek stvari, ki jih je treba upoštevati, ko govorimo o realnosti upokojitvenih pogojev. Vzpostaviti moramo sistem, ki bo dejansko omogočil ljudem, da bodo lahko delali dlje.
Se boste potegovali za vodenje največje sindikalne centrale?
Vsi me zdaj to sprašujejo (smeh). Škarje in platno pri nas imajo sindikati dejavnosti, ki so člani zveze. Ta čas poteka evidentiranje kandidatov. Tisti, ki bo prevzel vodenje, mora seveda imeti podporo sindikatov dejavnosti. Kakšne bodo odločitve njihovih organov, pa bomo še videli. Jaz nisem dal še nobenega soglasja. Postopek ni tak, da bi nekdo šel v predvolilno bitko in iskal podporo, temveč je predlagan.
