Dve od najbolj aktualnih morebitnih naložb oziroma namer v prestolnici sta gradnja lastne sežigalnice in namera občine, da ostanek mešanih komunalnih odpadkov vozi na sežig v Bosno in Hercegovino. Župan Zoran Janković je edini absolutni zagovornik obeh idej. Po njegovem mnenju bi z začasnim sežigom odpadkov v Bosni tako znižali stroške ravnanja z odpadki kot pridobili cenejšo elektriko. Če bo država prižgala zeleno luč za gradnjo sežigalnice v Ljubljani, Janković zagotavlja, da »bomo zgradili objekt z najboljšo tehnologijo in zagotovili nižje od najnižjih predpisanih emisijskih vrednosti po standardih Evropske unije«. Igor Horvat in Tina Bregant sicer podpirata gradnjo sežigalnice v prestolnici, a pod pogojem, da bo imela čim manjše izpuste oziroma da bo zgrajena po najmodernejših okoljevarstvenih standardih. »V čisti Ljubljani moramo za svoje smeti poskrbeti sami,« je dejala Bregantova, ki je priznala, da nima dovolj podatkov o morebitnem poslu v Bosni in Hercegovini, da bi se opredelila do te namere. Podobno je priznala tudi Mojca Sojar, ki se ne strinja s tem, da bolj razvite države svoje odpadke odlagajo v manj razvitih. Zato Sojarjeva podpira gradnjo sežigalnice v Ljubljani pod pogojem, da bo zgrajena po najboljših in najmodernejših standardih. »Izvedba mora omogočati tudi posodobitev na standarde in odkritja, ki bodo še sledila na področju čistosti izpustov,« je dodala Sojarjeva. Horvatu se gradnja sežigalnice v prestolnici zdi »najboljša rešitev, saj gre za energetsko izrabo goriva, ki ga proizvedemo iz mešanih odpadkov«, kar je po njegovi presoji pozitivno tudi v luči trenutne energetske krize. Horvat ni komentiral morebitnega izvoza odpadkov v Bosno.
Nataša Sukič, Jasmin Feratović, Jasminka Dedić in Tomaž Ogrin nasprotujejo izvozu in sežigu odpadkov v Bosni. Vsi štirje so opozorili, da svojih težav z odpadki ne smemo preložiti na druge države oziroma druge skupnosti. »Prebivalci Republike Srbske tega ne bodo sprejeli, enako kot v Ljubljani,« je dejal Ogrin, ki ljubljanski projekt gradnje sežigalnice ocenjuje kot megalomanski in zdravju škodljiv. Feratović, ki je sežig odpadkov v Bosni označil za vrsto neokolonializma, je poudaril, da zdravniki nasprotujejo sežigalnici v Ljubljani zaradi temperaturne inverzije in posledičnega nalaganja toksičnih delcev v zraku v zimskem času. Dedićeva je izpostavila, da sežigalnice niso sprejemljive tako iz zdravstvenih in podnebno-energetskih razlogov kot tudi zato, ker »kanibalizirajo recikliranje in s tem ogrožajo prehod v krožno gospodarstvo«. Morebitni izvoz odpadkov v Bosno vidi kot odpadkovni kolonializem. Sukičeva je prepričana, da sežigalnice ne rešujejo problema odpadkov, temveč ga le povečujejo. »Nevarne snovi se ob sežigu sproščajo v zrak, zemljo in vodo ter povzročajo bolezni,« je dodala Nataša Sukič.
Izzivalci ne podpirajo kanala C0
Pri vprašanjih o projektih, ki ju Janković zagovarja že dalj časa, si je bila sedmerica preostalih županskih kandidatov enotna. Gre za gradnji kanalizacijskega kanala C0 in parkirne hiše pod tržnico, ki ju vseh sedem kandidatov ne podpira. Pri kanalu C0 so Jankovićevi konkurenti kot problematično izpostavili predvsem dejstvo, da je trasa kanala začrtana čez vodovarstveno območje in tako ogroža ljubljanski vodni vir. Janković pa po drugi strani vztraja, da bo ravno ta kanal zaščitil pitno vodo, saj bo zaradi njega ukinjenih 6400 greznic, ki trenutno nenadzorovano spuščajo odpadne vode v okolje.
Štirje bi širili obvoznico,
štirje pa ne
Pri vprašanju o širitvi vpadnic in obvoznice so bili odgovori različni. Sukičeva je izpostavila, da širjenje cest le začasno reši gnečo, a da dodatni pasovi že srednjeročno pritegnejo več prometa in povzročajo večje stroške. Feratović, ki ne podpira širitve obvoznice in vpadnice, je to podkrepil s podatkom, da na primer na teksaški avtocesti Katy Freeway niti 26 pasov ne zadošča, da bi se izognili zamaškom. Dedićeva je spomnila, da tudi študije potrjujejo, da več parkirnih površin in cest s seboj prinese dodatne avtomobile. Tudi Ogrin se strinja, da širitve cest niso rešitev za zamaške.
Janković ne vidi potrebe po širitvi vpadnic, meni pa, da bi širitev obvoznice ob sočasni posodobitvi železniške infrastrukture in prilagoditvi povezav lahko izboljšala pretočnost prometa. A opozoril je, da sta oba ukrepa v pristojnosti države. Bregantova podpira širitev omenjenih prometnic, toda poudarja, da bi bilo treba sočasno in usklajeno nadgraditi tudi železnice, uvesti hitro železnico in izvajati ukrepe trajnostne mobilnosti. Sojarjeva širitev prav tako podpira le ob pogoju posodobitve javnega potniškega prometa in povečanja zmogljivosti parkirišč P+R. Horvat pa je strinjanje s širitvijo vpadnic in obvoznice podkrepil z ugotovitvijo, da je Ljubljana ravno na področju prometa v zadnjem desetletju najbolj zaostala.
Manj prostora avtom, več pešcem in kolesarjem?
Samo Ogrin izrecno ne podpira ukinjanja voznih pasov in parkirnih prostorov v korist pešcev in kolesarjev, saj opozarja, da večina delovno aktivnih ljudi avtomobila ne more zamenjati za kolo ali iti peš. Bregantova je dejala, da podpira urejanje površin za kolesarje in pešce, a poudarila, je hkrati treba reševati tudi problematiko parkiranja občanov. Horvat je prepričan, da mora mesto sorazmerno visoka sredstva, ki jih namenja infrastrukturi za motorni promet, preusmeriti v infrastrukturo za kolesarje, pešce in javni potniški promet. Sojarjeva bi več površin namenjala nemotornemu prometu le ob sočasni posodobitvi javnega potniškega prometa. Dedićeva obljublja uvajanje območij brez avtomobila in soseske z omejenim prometnim režimom po vzoru iz Združenega kraljestva. Feratović bi ceste vrnil pešcem, saj so bile ravno zanje prvotno zasnovane. Ker meni, da bi prioriteta mesta morala biti trajnostna mobilnost, tudi Sukičeva podpira zmanjševanje površin za avtomobile in gradnjo infrastrukture za pešce in kolesarje. Janković takšno politiko podpira in jo že izvaja, je poudaril. Spomnil je, da je občina pod njegovo taktirko na 17 hektarjih uredila območje za pešce in kolesarje.
