Čiščenje freske, ki jo je na stolni cerkvi sv. Nikolaja neznanec v nekaj sekundah poškodoval z barvo, terja dolgotrajen proces, v katerem bodo strokovnjaki poslikavo vrnili v prejšnje stanje oziroma »v vizualno zadovoljivo stanje, ki bo zbrisalo posledice vandalizma«, pravi restavratorka Anka Batič iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Strokovnjakinja je zadovoljna s tem, kako so lahko očistili okvir, ki obdaja fresko in je bil prav tako poškodovan z barvo, medtem ko je čiščenje poslikave veliko bolj zapleteno. Preden so se restavratorji lotili odstranjevanja barve, so morali ugotoviti, za katero natanko gre. »Poslikava je poškodovana s prekrivno barvo. V našem naravoslovnem oddelku so potrdili, da gre za alkidno barvo, ki je v uporabi predvsem za les in kovino. To je zelo gosta barva,« je prvi korak k saniranju poškodbe pojasnila restavratorka.

Polita barva zažrta
v hrapavo površino

Na podlagi raziskave je restavratorka nato izbrala topilo, a kot pravi, vse skupaj ni enostavno. »Proces čiščenja je zaradi raziskave in nadaljnjih postopkov, ki zahtevajo svoj čas, dolgotrajen, zahteven pa je zato, ker je freska narejena v tehniki slikanja na svež omet. Površina je hrapava in tako se je polita barva zažrla v drobne vdolbine ter luknje, zaradi česar je vse skupaj težko očistiti.« Poleg tega je neizogibno, da bo topilo poškodovalo nekaj retuše prejšnjega restavriranja, in tako bodo po čiščenju popravili še to. Prvotna freska Giulia Quaglija je bila zaradi vremenskih razmer in slabega stanja v preteklosti nadomeščena z novo, kopija originalne poslikave pa je bila iz podobnih razlogov že večkrat restavrirana.

Restavratorka, ki pri svojem delu prvič odstranjuje sledi vandalizma, še pravi, kako je to »grozno, saj ko restavriramo kulturne spomenike, je to praviloma zaradi časovne dotrajanosti ali tehnologije poslikave. Ko jih obnavljamo, vemo, da to delamo zaradi njihovega ohranjanja za prihodnje rodove. Ko se zgodi vandalizem, pa se sprašuješ, zakaj je potrebna tolikšna škoda.«