Vogalna hiša na Rimski cesti v Ljubljani je morda tudi zaradi dežja delovala precej turobno. Temačen plakat z napisom hiša strahov, ki obiskovalce še danes med 16. in 20. uro usmerja v prvo nadstropje, pričara tesnobnost in strah pred morda neprijetnimi občutki. Če je za nekatere obisk hiše strahov zabava, morajo žrtve različnih oblik nasilja vanjo neprostovoljno vstopiti vsak dan.
Tanja Rudolf Čenčič iz socialnega marketinga Iz principa, ki obiskovalca skupaj s kolegico Simono Kepic pričaka v veži starega stanovanja, razloži, da so hišo strahov zasnovali z namenom, da na drugačen način ozaveščajo o problematiki in jo približajo tistim, ki nasilja ne doživljajo. Obisk prostorov traja deset minut. »V hiši strahov je več prostorov, ki simbolizirajo različna okolja, v katerih se dogajajo različne oblike nasilja. S to izkustveno mehaniko, gre za neke vrste instalacijo, želimo ljudem na čim več ravneh pričarati občutenje nasilja, ki seveda ne more biti referenčno do popolnosti, ampak bi radi s to temačnostjo, v katero pridejo, hkrati pa tudi z dramatičnimi prizori in resničnimi pripovedmi ljudem približali neprijetno občutenje, ki zmrazi do kosti,« razloži Rudolf-Čenčičeva in nas pospremi do zaprtih vrat stanovanja ter povabi, naj vstopimo. Sami.
Kopalnica, na tleh pa oris človeškega trupla. V umivalniku krvavi nož, tudi banja vsak krvava. V temi s premišljeno osvetlitvijo detajlov se iz zvočnikov sliši pripoved družinskega nasilja z umorom. Stopimo v drugo sobo. Družina z majhnim otrokom, razbita posoda po tleh, kuhinjska miza razmetana z otroškimi barvicami in slikami. Na mizi ličila, ki ne morejo prekriti ureznin na obrazu matere, ki ji jih je zadal ljubosumen in agresiven mož. Sledi prizor v razredu in na šolskem igrišču ter pripoved medvrstniškega nasilja. Nato nočni klub in aktualna tema spolnega nasilja, ki se nadaljuje v naslednji sobi s posteljo in krvavimi madeži.
Pripoved najstnice in
spletno nasilje
»Pokazal je zanimanje zame. Potem je enkrat pisal, naj mu pošljem svojo golo sliko. Najprej sem rekla, da ne, ampak je bil tako vztrajen. Mene pa je bilo tako strah, da ga bom izgubila. In sem mu poslala svojo golo sliko. Naslednji dan so imeli mojo sliko vsi na telefonu. Začela sem dobivati sporočila: 'kurba', 'cipa', 'prostitutka', 'nagravžna si'. Nočem več v šolo, nikamor nočem več,« je bilo slišati najstnico, ki obiskovalca pospremi v zadnjo sobo, kjer se na velikem platnu prikazujejo sporočila spletnega nasilja.
»Koncept je narejen tako, da je v ekipi vedno svetovalec oziroma jih je včasih tudi več, ki po koncu sprejmejo obiskovalce, se z njimi pogovorijo, zberejo vtise in dajo informacije. Preverijo tudi občutke in vse, kar ljudje takrat potrebujejo,« je povedala Simona Kepic in dodala, da jih obiščejo družine, pridejo tudi pari. »Vstopajo tudi najstniki od zadnje triade osnovne šole naprej, po presoji staršev so prišli tudi mlajši. Vidi se, da si starši želijo te teme odpirati s svojimi otroki, in prav obisk hiše strahov je izhodišče, da s to izkušnjo lažje najdejo pot do pogovora,« je povedala Kepičeva.
S projektom želijo pri ljudeh, ki jih obiščejo, senzibilizirati njihovo doživetje nasilja, ki je okrog nas, in jih spodbuditi k temu, da znajo nasilje prepoznati tako doma kot tudi drugje. »Da prepoznajo sporočila, ki jih žrtev sporoča na neposreden način, in da se kot družba povežemo, da nasilja ne podpiramo, in damo vedeti, da je nesprejemljivo. Da prepoznamo signale, ki jih morda sami ne zaznamo kot nasilje. Tukaj bi morda izpostavila tako vrstniško kot spletno nadlegovanje, ki je že zelo razširjeno,« opozori Tanja Rudolf Čenčič in doda, da obiskovalcem ponudijo poleg pogovora tudi informacijo, kam se lahko obrnejo po dodatno znanje, tudi pomoč. V projekt so vključeni člani Prave zveze: Društvo Ključ, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Legebitra, Mladi zmaji, Združenje za MOČ in Iz principa. Projekt sofinancirajo FIHO, ministrstvo za zdravje in Mestna občina Ljubljana, ki je ponudila prostor v brezplačno uporabo.
