V Žejah ne poznajo dolgčasa, poleti, ko se ob tamkajšnjih treh ribnikih od zore do mraka zbirajo ljubitelji komercialnega ribolova, pa je še bolj vznemirljivo. V prvem ribniku, ki leži ob lično urejeni brunarici, poteka lovljenje ameriških postrvi, v spodnjih dveh ribnikih pa je ribolov pod nadzorom Ribiške družine (RD) Tržič dovoljen na športni način: z uporabo palice, trnka in vabe. Ob talnem ribolovu in ribolovu s plovcem je dovoljen uplen ene večje ribe (krapa, amurja, linja, ploščiča, smuča in ščuke) ali ulov 30 kosov ribjega drobiža (rdečeperk in rdečeok).
»Ribolovno dovolilnico upravičenec ribolova izkoristi, ko upleni dovoljeno število rib, medtem ko je krapa, težjega od 5 kilogramov, treba nepoškodovanega vrniti v vodo,« nas je med obiskom ribnikov poučil gospodar in čuvaj RD Tržič Janez Čadež. Z ribolovom se nekdanji poklicni vojak, ki je sicer že 13 let v pokoju, ukvarja 36 let, gospodar omenjene ribiške družine je 28 let, v Besnici, kjer je ribogojnica, pa se že dalj časa posveča tudi ribogojstvu avtohtonih postrvi.
Po Čadeževih besedah kršitev ribiških pravil v zadnjem obdobju ni veliko, sem in tja pa vseeno naleti na kakega ribiča, ki uporablja prepovedane vabe, lovi na dva ribiška pribora ali pa se denimo posveča ribolovu roparice, čeprav nima dovolilnice za to. Smuči in ščuke namreč veljajo za najbolj zaželene in najdražje sladkovodne ribe, za njihov uplen pa ribiči potrebujejo posebne dovolilnice, je pojasnil sogovornik.
Ribiška srečanja in lov na zlatega krapa
Navdušenci nad turističnim ribolovom se v Žeje radi pripeljejo iz vse Slovenije, pa tudi iz Avstrije, Italije in celo Norveške. Čuvajska služba, ki skrbi za red ob vodi in discipliniran ribolov, običajno manj nepravilnosti odkrije pri tujih obiskovalcih, ki bolj upoštevajo predpisana pravila.
Člani RD Tržič med drugim skrbijo za vzdrževanje staleža avtohtonih ribjih vrst ter se borijo proti brezbrižnim onesnaževalcem narave in ribojedim pticam. Vsako leto prirejajo tudi ribiška srečanja, najbolj priljubljeno pa je njihovo spomladansko snidenje (običajno 27. aprila), ko se udeleženci z vseh koncev države podajo na lov na »zlatega krapa«, ki je zelo zaželena trofeja.
Znano je, da meje ribiških družin ne potekajo po občinskih mejah, ampak po ribiškem katastru. Tržiški ribiški okoliš je tako razdeljen na štiri revirje (Sava, Tržiška Bistrica, Ribniki Žeje in Mošenik), v katerih poteka muharjenje avtohtonih naravnih potočnih postrvi, lipanov in šarenk, medtem ko je v dveh ribnikih v Žejah, kot že omenjeno, možno loviti krapa, ploščiča, ščuko, smuča in amurja. Za ribolov v tamkajšnjem revirju je potrebna dnevna ribolovna dovolilnica, ki stane 15 evrov. Tik ob ribnikih je tudi priljubljena brunarica, v kateri vse leto strežejo morske in sladkovodne ribje specialitete, zaradi pestre ponudbe zunanjih igral pa na svoj račun pridejo tudi najmanjši obiskovalci.
Želijo si več mladih ribičev
Stik z naravo, mir, osebno zadovoljstvo, ko ujameš ribo, druženje … To je tisto, kar najbolj privlači ljubitelje ribolova. »Žal zanimanje za to prostočasno dejavnost ne narašča, saj zadnja leta opažamo veliko pomanjkanje mladih ribičev. Otroci in mladina se danes na žalost raje posvečajo telefonom, računalnikom in skuterjem. Če so starši navdušeni ribiči, morda uspe očetom za ribolov navdušiti tudi sinove, a se ti običajno nekje pri 15, 16 letih naveličajo lovljenja rib. Na srečo se kasneje, ko so starejši, nekateri med njimi vrnejo k temu čudovitemu aktivnemu preživljanju prostega časa v naravi,« je povedal Janez Čadež.
Med našim obiskom Žej je veljavnost ribiških dovolilnic preveril tudi pri Nacetu Korošcu iz Škofje Loke in Janu Bežku iz Kranja. Petnajstletna bratranca sta navdušena ribiča že od mladih nog, ljubiteljskemu ribolovu pa se bodoča dijaka škofjeloške gimnazije po morskem oddihu na Korziki in Pagu posvečata tudi med letošnjimi poletnimi počitnicami.
»Od sedmih zjutraj sva tukaj. Loviva na koruzna zrna, običajno do konca dne uporabiva po tri pločevinke koruze. Zelo nama je všeč v Žejah, čeprav sam še bolj prisegam na ribnik v Stražišču, kamor se rada odpraviva z očetom,« nam je zaupal Nace. Nad ribolovom ga je oče, ki je še vedno aktiven ribič, navdušil, ko je imel komaj tri leta.
Po petih urah ribolova mu je v torek uspelo ujeti zajetnega krapa, a ga je potem, ko se je s svojo lovoriko dneva ponosno postavil pred Janov fotografski objektiv, previdno izpustil nazaj v vodo. »Do mraka je še dolga, jaz pa še ne želim izpustiti iz rok ribiške palice!« je bil odločen mladi Škofjeločan.
