»Če smo v osemdesetih imeli v Ljubljani približno deset zelo vročih dni s temperaturo, višjo od 30 stopinj, imamo zdaj 32 zelo vročih dni. Če bi Ljubljančani imeli poletje, ki bi imelo samo deset vročih dni, bi sem jim zdelo, da je bilo poletje zelo hladno,« ugotavlja Matej Ogrin, izredni profesor na oddelku za geografijo ljubljanske filozofske fakultete. »Tudi za letošnji junij ljudje pravijo, da je bil hladen in deževen. Ampak junija smo imeli pet do osem zelo vročih dni. To je za eno celo poletje pred tridesetimi leti.« Ogrin opozarja, da je takšno postopno segrevanje nevarno, saj niti ne opazimo, da se spremembe dogajajo. »Podnebne spremembe so žrtve lastne počasnosti. Dogajajo se tako počasi, da intenzivnosti niti ne čutimo, zato je težko reagirati, saj se nam vse zdi normalno. Šele če naredimo preskok za tri desetletja, vidimo, kaj pomeni stopinja in pol toplejše podnebje.« Dodaja, da se je obratno zgodilo z zasneženimi dnevi v Ljubljani. Če je bilo v sedemdesetih 75 zasneženih dni na leto, smo zdaj padli pod trideset. Ta zamik dodatno zapleta sprejemanje ustreznih ukrepov: »To, kar danes sadimo, da nas bo hladilo čez 30 let, bo v svoji funkciji, ko bo podnebje še za dodatno stopinjo toplejše.«

Energetska revščina poleti

Profesorja Ogrina smo srečali na posvetu o poletni energetski revščini, ki so ga organizirale nevladne organizacije Focus, Prostorož in Inštitut za politiko prostora. Lidija Živčič iz društva Focus je opozorila, da si v Evropi 57 milijonov ljudi ne more privoščiti vzdrževanja primerne temperature pozimi, poleti pa se ta številka skorajda podvoji: v Evropi je namreč 100 milijonov ljudi, ki ne zmorejo vzdrževati primerne temperature v času vročine. Dodaja, da je zimska energetska revščina bolj individualni problem, poletna pa je tudi družbena, saj urbano načrtovanje in drugi dejavniki močno vplivajo na zmožnost posameznika in družbe, da uspešno kljubuje vročini. »Poletna energetska revščina je zapostavljena, saj gre poleti za to, da toploto ohranjamo zunaj naših domov,« je pojasnila in dodala, da za poletno energetsko revščino potrebujemo družbene rešitve. »Potrebujemo več zelenih površin in parkov s primerno senco, v kateri se lahko ljudje ohladijo. Prav tako potrebujemo več vodnih teles in dostopa do pitnikov, skratka več osenčenih površin.« Tudi Marko Peterlin iz Inštituta za politiko prostora je opozoril, da so poleg infrastrukture zelo pomembni tudi družbeni in kulturni dejavniki. Opozoril je na podatek, da v Italiji od vročine umre manj ljudi na jugu kot na severu, pa čeprav je na severu morda več klimatskih naprav in drugih sodobnih možnosti boja z vročino. »To, da je smrtnost večja na severu kot na jugu, nam govori, da je način življenja pomemben ukrep v spopadanju z vročino. Ljudje se znamo prilagajati.«

Mestni toplotni otok

Mesta so toplejša tako pozimi kot poleti. Ogrin poudarja, da je to zaradi učinka tako imenovanega mestnega toplotnega otoka. Ti po eni strani ustvarjajo milejše zime, a so po drugi strani poletja toliko hujša ravno zaradi učinkov toplotnega otoka: zaradi drugačne sestave tal ter s tem povezanega odbijanja toplote se v mestu toplota kopiči drugače kot na podeželju. Pomemben dejavnik so stavbe, od katerih se, tako kot od tal, odbija svetloba, obenem pa visoke stavbe omejujejo dostop do neba. Navaja primer sušenja tal – v naravi so tla mokra več dni po dežju, v mestu pa so suha že v nekaj urah. »Pozimi je zaradi mestnega toplotnega učinka mraz milejši. S tem je tudi povezana manjša poraba energije za ogrevanje in tako naprej. Tudi za šibkejše je manjša izpostavljenost boleznim. Poleti pa se vse bolj soočamo s prekomerno vročino. Zato več ljudi umre od poletne vročine kot zaradi mraza pozimi,« je jasen Ogrin, ki še dodaja, da čeprav trenutno pozitivni vidiki mestnega toplotnega otoka prevladajo, se zna to v kratkem spremeniti, saj bodo mesta postala preprosto prevroča za prebivanje.

Vročina največji ubijalec

Vročinski val je lahko bolj nevaren od hudega mraza, saj se učinka na zdravje pogosto niti ne zavedamo, dokler ni prepozno. Zala Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia Prostorož opozarja, da Agencija RS za okolje navaja, da so vročinski valovi v zadnjih desetletjih povzročili več smrtnih žrtev v Evropi kot kateri koli drug ekstremen pojav. »Najbolj so izpostavljeni otroci, starostniki, bolniki, delavci na prostem in druge ranljive skupine. Strokovnjaki smo soočeni z dvema velikima izzivoma: po eni strani je treba prebivalcem jasno sporočati, kako ukrepati in se zavarovati, ko je vroče, po drugi strani pa moramo odločevalce prepričati, da je zdaj čas za pogumne akcije, ki dolgoročno prispevajo k hlajenju mest. Mesta lahko namreč storijo še veliko, da preprečijo prekomerno segrevanje, ljudem olajšajo pobeg pred vročino ter preprečijo zdravstvene zaplete, povezane z vročino.«

Dodaja, da so pri Prostorožu razvili aplikacijo Vroče točke, v kateri so uporabniki izpostavili lokacije, ki jih sami zaznavajo kot prevroče: »Zanimalo nas je, kje je najbolj vroče pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega prostora in kako se tam lahko izognejo vročini.« Še posebej zbuja skrb podatek, da je ena izmed kritičnih lokacij, ki so jih izpostavili uporabniki, območje kliničnega centra, kjer je največja koncentracija bolnikov, obenem pa je to del mesta, kjer primanjkuje zelenja. »Delež zelenih površin v okolici UKC in onkološkega inštituta je bistveno nižji od priporočil, ki jih država daje za zdravstvene ustanove. To je območje v bližini središča mesta, ki je zelo gosto pozidano. Jasno je, da potrebujemo nove bolnišnice, se pa sprašujemo, kako zaščititi obstoječe zelene površine in še povečati njihov delež, ker je to zelo pomembno ne samo za fizično, ampak tudi za mentalno zdravje zdravstvenih delavcev in pacientov.«