Delavnica je namenjena vsem starostim, saj predznanje ni potrebno. Med sproščenim druženjem bodo udeleženci spoznavali osnove znakovnega jezika in besedišče s področja LGBTIQ+. Dvajsetletni Štagar bo spregovoril tudi o identiteti, o svojih izkušnjah, o odrinjenosti in življenju na drugi strani trdovratnega zidu, ki ga predstavlja drugačen način sporazumevanja. Namesto teh zidov bi bilo treba graditi jezikovne mostove, je prepričan, in eno izmed potencialnih rešitev ima na dlani: »Znakovni jezik bi moral biti obvezen predmet v osnovnih in srednjih šolah, s čimer bi olajšali komunikacijo in življenjske izkušnje slušno oviranih oseb v Sloveniji. Samoumevno je, da lahko tujec pri nas uporablja angleščino, pri znakovnem jeziku pa prihaja do zmede, do neugodnih situacij. Želim si, da bi bil slednji normaliziran, da bi ga znal vsak.«

Nerazumevanje in nepoznavanje

Štagar se sooča z redko kronično boleznijo, imenovano EVA sindrom (The enlarged vestibular aqueduct syndrome), zaradi katere bo postopoma izgubil sluh. Danes njegov sluh niha, na levem ušesu ga ima še okoli 60 %, medtem ko je na desnem skoraj gluh. »Še zmeraj imam dneve, ko se jočem, ker sem naglušen. Kolikor vem, sem še vedno edini v Sloveniji s to boleznijo, ki je slabo raziskana, o njej najdeš kašnih pet člankov na spletu. Moja zdravnica se je na neki točki šla izobraževat v Italijo, kjer so pred leti imeli dva znana primera. Ker se nisem še čisto sprijaznil s svojim zdravstvenim stanjem, sem šele zdaj začel uporabljati znakovni jezik. Vse to je proces,« pove iskreno.

Na osnovno šolo nima lepih spominov. To je bilo zanj obdobje zadušljive stigme, nerazumevanja in zbadanja. Ena izmed učiteljic mu je celo rekla: 'Znajdi se. Jaz ne morem učiti nekoga kot si ti.' »Niso razumeli, niso se bili pripravljeni prilagoditi. Jaz sem bil tisti, ki se je prilagajal njim. Z menoj so ravnali kot s slišečo osebo.« Naučil se je brati z ustnic, pri pouku pa je sedel v prvi vrsti in si sposojal zapiske. Od tistih, ki so mu bili pripravljeni pomagati. »Teh je bilo zelo malo. Velika večina jih je imela zelo slab odnos do tega. Zbadali so me, niso se hoteli pogovarjati z menoj, ker nisem dobro slišal. To se dogaja predvsem zato, ker se v šolah ne učimo o ljudeh s posebnimi potrebami.«

Dostopno za vse

Nekaj je razbijati predsodke do drugih, razčistiti s predsodki do samega sebe pa je druge vrste proces. Da se začnejo ponotranjeni strahovi razblinjati, sta za začetek dovolj že prijaznost in odprtost ljudi. Nai Štagar je to prvič doživel pri TransAkciji, kar mu je postavilo svet na glavo, da bi mu ga znova sestavilo. »Že od malega vem, da sem transspolna oseba, vedno sem se počutil kot fant. Skozi najstništvo sem se začel prvič soočati s svojo ponotranjeno transfobijo. Ko sem med poletjem spoznal TransAkcijo na njihovem dogodku Plac zate, me je vodja Linn Julian Koletnik vprašal po imenu in zaimku. 'Zaimki? Nimam pojma,' sem mu rekel. In je dejal: 'Nič hudega, če ne veš.' Tam sem prvič začutil, da sem sprejet, viden in slišan. Nisem mogel verjeti, kako samoumevno je zanje, da se jaz dobro počutim. Ta pozitivnost je zame nekaj novega.«

V zavodu so nad njegovo delavnico navdušeni. Verjamejo v vključenost vseh. Svet namreč ni črno-bel, pa čeprav bi marsikdo tako hotel. Štagar opaža, da okoli sebe nikjer ne opazi LGBTIQ+ oseb, ki so naglušne ali gluhe. »Pomembno je, da pomagam ustvarjati prostor, kamor bi lahko prišle vse osebe s posebnimi potrebami, in kjer bi se počutile sprejete ter varne. Na delavnici bom učil iz svojih izkušenj, ta pa bo dostopna vsem, ker tako bi moralo biti tudi sicer.«