Hrastnik. »Sem eden tistih, ki sledimo neki lastni filozofiji, in skušam biti pošten do otrok. Učencem poskušam snov razložiti na način, da jo razumejo, in jih pritegniti, da pri učni uri aktivno sodelujejo. Seveda se držim učnih načrtov, a se večkrat tudi ustavim in jim prisluhnem, tako da učno uro razbijemo s tako imenovanimi minutami za zdravje. Pa pri tem nimam v mislih le fizične telovadbe, pač pa se dotaknemo najrazličnejših aktualnih tem in tegob, ki jih tarejo. In ko razrešimo določene dileme, se spet vrnemo na snov, a se neka tema kot rdeča nit vleče skozi celo uro. Med uro imam jasen fokus, kaj morajo v tej uri usvojiti. In tako nekako plavamo med tistim, kar jih zanima, in tistim, kar je treba tisto uro narediti. Iz izkušenj povem, da deluje, četudi terja ogromno energije,« nam svoje delo opiše učitelj Nermin Bajramović, ki matematiko poučuje že dvajset let.
Dolga leta jo je poučeval na OŠ Toneta Okrogarja v Zagorju, zadnji dve leti pa uči učence od 6. do 9. razreda na OŠ narodnega heroja Rajka v Hrastniku, kjer je tudi doma. Prav zaradi svojega dela je eden od treh letošnjih prejemnikov priznanja inženirska iskra. Kot dodaja, v razred vedno vstopi z jasno vizijo, kaj naj bi se tisto uro učenci naučili, kaj naj bi ostalo v njihovih glavah in kaj zapisano v zvezkih. In zanimivo, tudi matematični zvezki njegovih učencev niso polni suhoparnih enačb, pač pa so pisani in barviti, saj učenci tudi veliko rišejo. Je velik zagovornik lično urejenih zvezkov, ob katerih se učenci lažje učijo, obenem pa spoznajo, da je v matematiki tudi veliko lepega. In tako ob številkah najdemo tudi pisane dežnike in rozete, celo srčke, ki se smiselno spajajo z geometrijskimi liki. »Brez barvic pri mojih urah matematike ne gre, in tudi učence devetih razredov spodbujam, da jih imajo s seboj,« pravi Bajramović, tudi sam oče treh otrok, ki se v prostem času rad sprošča v nogometu. Z učenci pri pouku vselej splete interakcijo, med razlago je tudi sam nenehno v gibanju.
Preveč je vnaprej »serviranih« miselnih vzorcev
Kot je pisalo v obrazložitvi priznanja, je zeleno tablo in kredo tik pred prvo karanteno, ko je prišel v Hrastnik, zamenjal z virtualno tablo in šestilom. Virtualni svet pa zapolnil s kvizi, igrifikacijo, timskim delom, tudi tekmovanji in drugimi novimi izzivi. Ker je zagovornik nenehnega posodabljanja učnih procesov in spodbujevalec radovednosti mladih in njihovega samostojnega iskanja ter razkrivanja sveta in znanj, mu to ni predstavljalo težav. »Pri učencih me vselej zanima tudi njihova človeška plat, ne zgolj ocene. In vselej nagradim že sam trud, ki ga nekdo pokaže, četudi mu matematika ne gre najbolje. Menim, da če se trudi, ne more dobiti najslabše ocene,« pravi učitelj, ki je kritičen tudi do delovnih zvezkov in »pobarvank«, kot jih slikovito opiše, z nalogami tipa poveži, pobarvaj, obkroži, dopolni.
Kot pravi, je v njih vse preveč vnaprej »serviranih« miselnih procesov, ki bi se mladim dejansko morali poroditi v njihovih glavah. »Dandanes imajo otroci ogromno nekih informacij, ki pa jih ne znajo med seboj smiselno povezati. In če samo nekaj prepisujejo v delovne zvezke, kjer so že narisani oblački, ki jih je nekdo že pred tem ustvaril, njihovega razmišljanja nič ne spodbujamo dodatno. Zato jih sam spodbujam, da čim več pišejo in rišejo v zvezke in tako zaposlijo tudi svoje možgane, njihovi izdelki pa so unikatni in imajo rdečo nit,« nam svoj pristop do učenja in motivacije v razredu odstira Bajramović, ki se zdaj odpravlja na zasluženi dopust, na katerem bo do sredine avgusta, ko se začnejo priprave na novo šolsko leto. »O tem, kaj in kako bom kaj zastavil, bom sicer razmišljal tudi v času dopusta, a vseeno upam, da bo letošnji mirnejši od preteklih, ko sem nenehno nekaj počel. Počitnice so namreč za to, da si odpočijejo tudi naši možgani,« sklene naš sogovornik.
