Da je Lenart Perko izredno zanimiv človek vsestranskih talentov, smo spoznali že zelo hitro ob prihodu na domačijo v Dolenji vasi pri Cerknici. Ob mizi pod staro avtohtono jablano smo ob močni črni kavi skušali razumeti njegovo zgodbo, ki sta jo na neki način zaznamovala že njegova starša. Mama je etnomuzikologinja Ljoba Jenče, oče priznani slikar Tomaž Perko, ki rad ustvarja prav ob Cerkniškem jezeru. Dokler ni našel kovaštva, je bil, kot v smehu pove, mojster tisočerih spretnosti.
Temelje zastavil že v srednji šoli
Že v osnovni šoli ga je zanimalo razbijanje kamnov. »Od nekdaj delujem v kontrastu s svojo zastavljeno življenjsko potjo in v izogib univerzitetnim, akademskim in umetniškim potem sem užival v grobem in preprostem razbijanju s kladivom. Ker sem otrok umetnikov, sem bil že mlad izpostavljen umetelnim konceptom in širokim obzorjem ter kompleksnim temam, zato se mi je zdela vrnitev k primarnim, sprva fantovskim, kasneje moškim dejavnostim najboljša pot zame,« pripoveduje sogovornik in povabi v majhno kovačnico. To je na domačiji, kjer je odraščal, postavil sam, in sicer kot šestnajstletnik. »Nekaj mi je seveda pomagal oče, ki je namestil okna in pokril streho. Skupaj sva postavila tram nad vrati, temelji na tleh pa so moji,« med nalaganjem koksa na žareče oglje pove Perko. Med pogovorom o pestrih najstniških letih prizna, da je bilo kovanje železa tudi neke vrste iskanje ravnotežja. »Na umetniški gimnaziji sem imel ogromno sošolk, zato sem si v prostem času močno želel nekaj bolj konkretnega in manj verbalnega.«
Učil se je pri najboljših mojstrih
Prvič je skušal kovati že pri trinajstih letih, ko si je drobec železa poslal v prsi in z nekaj šivi še isti dan urgentni blok tudi zapustil. »Od te izkušnje sem potegnil znanje, da je dobro, da se greš komu obrti izučit,« pove in na vprašanje, kako težko je danes najti kovača, odvrne, da starejša generacija ni tako aktivna na družbenih omrežjih. »Smo pa preko obrtne zbornice videli, da je kljub vsemu še vedno 64 registriranih kovačev, predvsem umetnostnih.« Tudi sam pozna vsaj dvajset fantov, ki se aktivneje ukvarjajo z nožarstvom. »Kljub vsemu pa sem pred desetimi leti stopil do Borisa Luina, ki je v Coljavi pri Komnu še vedno izredno aktiven kovač. V njegovi delavnici sem bil kar dva tedna vajenec. Izučil me je nekaj kovaško-umetnostnih fint, bilo je luštno,« pove Perko, a v isti sapi doda, da se je zaradi finančne varnosti vrnil v varovanje. »Devet let sem delal kot varnostnik,« razloži. Leta 2015 je šel po znanje tudi k mednarodno priznanemu mojstru umetnostnega kovaštva Mihaelu Krištofu iz Vinarja pri Mariboru, leto kasneje pa preko programa Erasmus za dva meseca in pol na Norveško v restavratorski center Nidaros.
Ljudje kupijo izkušnjo
Ogromno pozornosti je pritegnil leta 2020, ko je po treh letih dokončal nož z ročajem iz človeške kosti. »Zaželel si ga je motorist Moreno Skvarča, ki se je tako ponesrečil z motorjem, da so mu dele noge v bolnišnico prinesli v vrečki. Kot opomin na nesrečo in dobro leto dni hudih bolečin med okrevanjem. Bil sem edini nožar, ki je bil pripravljen iz njegove kosti izdelati nož,« pojasni sogovornik.
Na predlog pozavnista Uroša Polanca, ki si je v kovačiji Emberborn tudi sam izdelal nož, Lenart Perko v svoji delavnici ponuja doživetja pri izdelavi lastnega noža. Da je zanimanje res veliko, pove to, da so konci tedna do marca že vsi zasedeni, nekaj mest se najde še med tednom. Pravi, da večina pride po izkušnjo, nekaj je tudi zbirateljev – kot je bil 14-letni Maj, ki je v času našega obiska prišel skupaj z očetom. So pa tudi ženske, ki jih pritegne surova moč ognja in kladiva. »Pridejo mladostniki, imeli smo tudi otroke, najmlajši je imel osem let. Tudi nekaj žensk je prišlo z željo, da si izdelajo borbeni, tudi lovski nož. Mislim, da vsaka lahko dvigne z roko kilogram težko kladivo,« pravi Lenart Perko. Poudari, da gre na njegovih delavnicah, ki trajajo približno osem ur, predvsem za izkušnjo: »Iskre, ogenj, vročina ob kladivu in nakovalu …«
