Kot se spominja Gordana Grlič iz Foto Pauli na Trubarjevi, so se fotografski studii v Ljubljani močno razcveteli v devetdesetih letih. »Marsikdo, ki je takrat imel več denarja, je kupil stroj za razvijanje fotografij, ker je s tem lahko še dodatno zaslužil. To niso bili fotografi, ampak so razvijali filme. Vendar tako, kot so studie odpirali, so jih čez leta tudi zapirali,« na čase pred prihodom digitalne fotografije spomni fotografinja, ki se je svoje obrti učila v družinskem studiu, kjer to dejavnostjo na isti lokaciji še vedno opravlja.

Mladi obujajo analogno fotografijo

Devetdeseta leta so bila čas relativne dostopnosti fotografije, ki že dolgo ni bila več zgolj v rokah profesionalcev, s tem, da jo je spremljal še dodaten čar. To je bilo fotografiranje na film, ko si je bilo mogoče ovekovečene podobe ogledati šele z zamikom, po izdelavi fotografije, in je tako vrnitev domov, recimo s potovanja, spremljalo pričakovanje, kakšni posnetki so nastali, ob ogledu fotografij pa je sledilo podoživljanje doživetega. A ob razmahu digitalne fotografije je analogna zamrla, pri čemer jo v zadnjih letih spet obujajo mladi. »Zanje je to odkrivanje sveta, za katerega niso vedeli,« o generaciji, ki se je rodila v digitalno družbo, pravi Andrej Peršin iz Foto Grad, ki je prav tako družinski fotografski studio s 70-letno tradicijo.

Izdelovanja fotografij je v digitalni dobi občutno manj. Kot pripoveduje Gordana Grlič, se sedaj za to odločajo predvsem babice, ko prek viberja in drugih kanalov zberejo družinske fotografije in jih v studio po elektronski pošti pošljejo v tiskanje. Čeprav v bistvu tega niti ni tako malo, še strne fotografinja. Da se po zatonu izdelovanja fotografij ob razmahu digitalne fotografije ta praksa v zadnjih letih nekoliko vrača, potrdita tudi fotografinji Zdenka Avbelj iz Foto Tivoli in Dušica Matkovič iz Foto Matkovič. A ne glede na to, da se področje izdelave fotografij tudi samo nekoliko spreminja, kot še izpostavi Matkovičeva, to tudi zaradi stanja v družbi nikoli več ne bo takšno, kot je bilo v devetdesetih.

Več fotografiranja, manj fotografij

O tem, kako so bili v tem smislu časi drugačni, priča tudi podatek iz družinskega studia Foto Grad na Miklošičevi. »Nikoli v zgodovini se ni toliko fotografiralo kot sedaj, hkrati pa se tudi nikdar ni izdelovalo manj fotografij. V zadnjih 15 letih je desetkrat manj tovrstnega dela. V zlatih časih, kar je bilo v devetdesetih letih, smo po prvem maju izdelali tudi 20.000 fotografij na dan. Največ filmov smo imeli po 1. maju in novem letu, ko so se ljudje vrnili z dopustov in so jih prinesli razvit,« pripoveduje Andrej Peršin. To so bili časi, ko je v središču Ljubljane poleg že omenjenih studiev delovalo še veliko tovrstnih prostorov. Med njimi denimo Foto Demšar na Starem trgu, Foto Janez pri mestni hiši, Foto Košir Gomilar na Trubarjevi, Foto Mikluš na Wolfovi, Foto Maxi in številni drugi.

Danes jih je v središču mogoče našteti veliko manj, ob Foto Pauli, Grad in Tivoli deluje še Foto Kurent. Nekoč je pod arkadami pri uršulinski cerkvi imel svojo sprejemnico družinski studio Foto Matkovič, ki od leta 1997 deluje samo še v Kosezah. Mnogih pa ni več. »Našo branžo doživljam kot kroparske kovače. Tisti, ki delamo unikatne stvari, kot so uokvirjanje, reproduciranje fotografij in profesionalno fotografiranje, smo preživeli. Tisti, ki so kovali le konje, pa ne morejo več preživeti,« s prispodobo o posledicah tehnoloških sprememb stanje

opiše Peršin. Pri tem doda, da nekatere dobre fotografske delavnice niso preživele, ker niso imele obrtniškega nasledstva, kar velja za znameniti Foto Potrč ob Slovenski cesti. Njegovi lastniki so se upokojili, dejavnosti pa ni nihče nadaljeval.

Največ fotografij za osebne dokumente

»Vloga fotografskega studia se po mojih izkušnjah sicer ni zelo spremenila. Ljudje pridejo sem zaradi istih stvari kot nekoč, le tehnologija je drugačna. Se pa fotografi večinoma ukvarjamo z lepimi stvarmi v življenju drugih,« pravi Gordana Grlič, ki je Foto Pauli prevzela od Helene in njene hčerke Alenke Pauli. Z njima je delala od devetdesetih let naprej, atelje, ki letos praznuje 80 let, pa je prevzela leta 2008. Kot še pripovedujejo fotografi iz studiev, ki smo jih obiskali, največ fotografirajo za osebne dokumente. Pri čemer se je paradigma tovrstnih portretov zaradi biometričnega zajema v sodobnosti spremenila. Ni več nekdanjega »šraufanja« osebe na stolu, da bi nastala dobra fotografija. Čeprav po besedah Gordane Grlič tudi pri omejitvah obstajajo nekatere možnosti. »Če znaš fotografirati, lahko pri tem, kako bo človek videti, narediš veliko razliko. Pri slikah za dokumente res ne smeš ničesar popravljati, ampak pri kakšnem obrazu naredi razliko že milimetrski premik.« Zelo podobno pravi Zdenka Avbelj, kar ne čudi, saj se je portretnega fotografiranja tudi ona učila v Foto Pauli. Tam je bila šest let, potem je odšla v Foto Tivoli, kjer dela že 36 let, pri čemer je ta fotografski studio prav tako eden od najstarejših tovrstnih prostorov v Ljubljani.

Nekateri se v fotografski studio vračajo leta

V ljubljanskih fotografskih ateljejih se je spremenilo tudi to, da veliko manj ali celo zelo redko fotografirajo poroke. To so bolj ali manj prevzeli fotografi, specializirani za poroke, posnetki pa nastajajo predvsem v izvenstudijskih ambientih. Je pa zato veliko, če ne celo več, družinskega fotografiranja. Zgodb o stalnih strankah, ki prihajajo v fotografske ateljeje, tako ne manjka. »Zelo veliko imam rednih strank. Nekatere družine se pridejo fotografirat enkrat na leto, če ne po morju, pa po božiču,« pripoveduje Gordana Grlič. »Ljudje pravijo, da nas nihče več ne potrebuje, ker lahko že vsak fotografira. Vendar to ne drži, odnos do kakovostnih fotografij se je spremenil. Ljudje so vizualno bolj izobraženi,« še pravi fotografinja iz studia Pauli. Ko Grličeva pripoveduje o studijskem portretiranju, še omeni, da v svojem ateljeju spremlja tudi lepe zgodbe z Onkološkega inštituta. »Ko pridejo po uspešno zaključenem zdravljenju k meni naredit portret. To so lepe, močne fotografije.«

Ob tem Dušica Matkovič, ki je odrasla z družinskim fotografskim studiem – leta 1967 ga je odprl njen oče Alojz Matkovič in bil je eden prvih, ki so se v Ljubljani začeli ukvarjati z barvno fotografijo – izpostavi, kako je lepo, ko si v tej dejavnosti toliko časa, da imaš možnost spremljati stranke skozi različna obdobja. »Kakšne stranke k nam hodijo že toliko časa, da smo jih fotografirali, ko so bili še šolarji, zdaj pa k nam pridejo s svojo družino.« Podobne izkušnje imajo v Foto Tivoli, kamor dve babici svoje vnuke na letno fotografiranje vozita že več kot 20 let, že leta se k njim v studio pred objektiv periodično vračajo tudi tri generacije družine skupaj.

Sicer poleg studijskega fotografiranja v nekaterih ljubljanskih ateljejih izvajajo fotografiranje tudi na terenu, poleg tega še reproducirajo in digitalizirajo stare fotografije. V Foto Matkovič jih tudi tiskajo na skodelice in blazine, v Foto Grad in Foto Tivoli pa prodajajo še fotografsko opremo. Pri čemer, kot pravi Andrej Peršin iz Foto Grad, ki ima prav tako že 70 let, lahko ljudem tudi svetujejo. »Ko pridejo uokvirjat fotografijo, jim lahko predlagamo, kako kombinirati okvir in podlago. Ljudje okvirje zelo radi kupujejo takšne, kot imajo kuhinje, pri čemer sam zelo jasno postavim mejo, da sta okvir in fotografija svoj kos.«