Kot popoln vesoljni potop, ki si ga v najhujši nočni mori ne bi mogel zamisliti. V nerazpoznavno, potopljeno vas je ugašala Črna na Koroškem, ki ji je brutalno odsekalo vsakršne povezave. Večkrat pregovorno poimenovana kot vas na koncu sveta je to dejansko tudi postala. Potem ko so se v soboto sredi dneva katastrofalne razmere začele za spoznanje umirjati in ko vsaj ni več udarjalo z vsemi silami – rušilo mostov, spodjedalo cest, odnašalo avtomobilov kot za stavo, uničevalo domov in sekalo infrastrukture – da so si lahko Črnjani oddahnili vsaj od najhujšega in se malenkost pomirili, za gasilce, vojake, policiste, civilno zaščito, predvsem pa za vse Korošce še kar ni hotelo biti olajšanja. Ko se je zjasnilo v Črni in je Matvozov plaz nad Javorjem kazal zobe, a se ni zagrizel v vas, se je namreč drama preselila na Prevalje, kjer je začel groziti plaz v bližini Leka in se je del Prevaljčanov moral umakniti na varno iz svojih domov. V Črni so se prebivalci v tistem trenutku že lahko sprehodili do osnovnih živil, ki jih je vojska dostavljala s helikopterjem. Poskrbeli so tudi za oskrbo z zdravili, odprli lekarno.
Popolnoma odrezani
»Grozno je, prvič v življenju me je strah, vse nam bo uničilo, ne vem, kaj naj sploh storimo, cel breg se bo zgrnil na hišo,« je bila obupana Katja Gole, ki živi v spodnjem Javorju, ko sem jo v petek že ob šestih zjutraj poklicala v Črno. To je bil zadnji stik in zadnji možen klic pred totalnim besnenjem. Spodnje Javorje si niti še ni opomoglo od zadnjih pretresljivih ujm, ko so še bolj silovito udarile nove. V naslednjih urah so tako ostali povsem prepuščeni sebi, brez vsakršnih povezav, pretrgalo je kable, prekinilo elektriko, sekalo je neizprosno, kot da se naznanja konec sveta. Šele danes je lahko Katja Gole opisala, kaj so preživljali v urah besnenja z neba: »Evakuirani smo v CUDV in niti ne vemo, kaj je ostalo od naše hiše, partner Matjaž je jokal kot še nikoli v življenju. Mislim, da niti ni več varno, da živimo tukaj, če bomo lahko karkoli vzpostavili nazaj. Hodila sem od hiše do hiše, v celem spodnjem Javorju, pobirali smo ljudi in si pomagali med sabo, da smo ušli. Ne morete si misliti, kakšna složnost in solidarnost je bila to.« Dobesedno vdrli so v telovadnico osnovne šole kot v nekakšen azil. Bili so popolnoma sami, šele v soboto pozno popoldne je pripeljal prvi helikopter.
Pravzaprav sta se odvijali vzporednosti – na eni strani v vodovje ujeti ljudje, na drugi svojci, ki so klicali v prazno in pisali na vse možne konce – kot bi bili na delu dve vrsti panike in brezupa. Vsaka minimalna vez in drobec informacij – zlasti v centru za obveščanje, pa tudi v dežurni ambulanti oziroma pri reševalcih – sta bila oprijem, ko se ni dalo priti do celotne slike o situaciji, a hkrati je prav to ustvarjalo še večji preplah, saj v tej poplavi ni umanjkala niti poplava dezinformacij. Šele pozneje, ko so vzpostavili mobilno telefonijo in ko sta Javorski potok in Meža toliko upadla, da prvotno načrtovana evakuacija okoli 150 ljudi ni bila potrebna, so lahko pripovedovali, skozi kaj so šli. Pogrešanih, poškodovanih vsaj po prvih informacijah ni, čeprav je bilo, razumljivo, vmes veliko tesnobe, strahu tudi pred najhujšim: pred izgubo ne le imetja, temveč tudi življenja.
