V Sloveniji je vedno več slepih in slabovidnih otrok, zaradi starajoče se družbe pa je med nami tudi vsako leto več slabovidnih sorodnikov, prijateljev in sosedov. O slepoti in slabovidnosti govorimo takrat, ko uporaba korekcijskih očal ali kontaktnih leč ne zadošča več za normalno branje ali opravljanje vsakodnevnih opravil. Potegniti ločnico med videčimi, slabovidnimi in slepimi ni preprosto, saj vsak posameznik funkcionira drugače. Kot je v uvodnih besedah delavnice Slepota in slabovidnost ob razstavi Od blizu, ki je pred dnevi potekala v Moderni galeriji, povzel tiflopedagog Peter Rot iz Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, se slabovidnost kaže različno, slepota pa ne pomeni vedno trde teme, ampak ima lahko posameznik tudi ostanke vida. Zato je po njegovih besedah še kako pomembna pravilna komunikacija, nikakor pa ne smemo dovoliti, da bi bila slepim in slabovidnim zaradi predsodkov omejena dostopnost kulturnih in drugih javnih ustanov.

Ogled je lahko frustracija za slepega človeka

Ob vsej tehnologiji, ki nas spremlja v življenju, imamo namreč na voljo veliko pripomočkov, vedno bolj pa se uveljavlja tudi zvočno opisovanje (avdiodeskripcija) in prilagajanje gradiv, umetniških del ter razstavnih eksponatov. A kot je dejal višji kustos pedagog David Kožuh iz Goriškega muzeja, ki je predstavil način vodenja slepih in slabovidnih po razstavi, vsi ti pripomočki dobijo dodano vrednost le, če je poleg oseba, ki zna voditi skozi razstavo. »Samostojen ogled je lahko frustrirajoč za posameznika. Ljudje smo si različni in vprašanje je, kako oseba dojema opisovanje tega, česar ne more videti,« je povedal Kožuh in dodal, da po usposabljanju vodnikov zaenkrat ni potrebe. »Dovolj bi bilo že, če bi bili zaposleni malce bolj iznajdljivi. V Gorici smo se pogosto morali znajti po svoje, da smo razstavo prilagodili tudi za slepe in slabovidne. Tako smo podobne predmete poiskali v depoju in jih ponudili za otip.«

Tem trendom že nekaj let sledi tudi Moderna galerija, kjer je še vse do 2. aprila na ogled razstava Od blizu. Z njo so omogočili doživetje umetniških del skozi tip, sluh in vonj s pripomočki, ki so jih razvili v zadnjih desetih letih v sklopu različnih projektov. »Razstava je plod desetletnega sodelovanja z Moderno galerijo in njenim restavratorskim oddelkom, ki ga vodi Nada Madžarac,« pa je povedala Tamara Trček Pečak z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer v okviru različnih projektov s študenti konservatorstva-restavratorstva uresničujejo strokovne in raziskovalne cilje tako na področju diagnostike, dokumentiranja, posegov in preventivne konservacije kot tudi pri ozaveščanju in izobraževanju širše javnosti.

25. in 28. marca razstava zvočne poti

»Leta 2014 smo pripravili restavratorsko razstavo, s katero smo pod drobnogled vzeli dela Gabrijela Stupice. Skupaj s študenti smo naredili film, ki nazorno prikazuje potek nastajanja del,« je o sodelovanju z galerijo povedala Tamara Trček Pečak, ki na akademiji vodi predmet kopistika. »Pri študiju detajlov izbranih slik smo s študenti naredili prvi projekt, ki smo ga poimenovali Kaj vidimo z očmi, kaj vidimo s prsti. Želeli smo narediti primerjavo med ročno kopijo in 3D-printom, rezultat pa je na ogled tudi v galeriji,« je povedala profesorica in dodala, da so imeli pogovor tudi s slepimi, ki so dodali, da nič od tega ni dovolj, če ni zgodbe, ki bi vse skupaj povezala. »Ko smo ugotovili, da tipanje ni dovolj, smo pripravili naslednji projekt, ki smo ga poimenovali Začuti umetnino. Z njim smo želeli dodati zgodbo in vključiti sluh in vonj. Povezali smo se še z drugimi študenti in nastala je ekipa, sestavljena iz študentov glasbene akademije, AGRFT in naravoslovnotehniške fakultete, s katerimi bomo pripravili razstavo zvočne poti. Ta bo v Moderni galeriji na ogled 25. in 28. marca.« Idejo o sodelovanju sta pozdravila tudi oba bodoča skladatelja, študenta glasbene akademije. »V začetku meseca sva dobila priložnost, da napiševa in posnameva glasbo, ki se bo predvajala ob slikah. Za oba bo to seveda popolnoma nova izkušnja, ki pa se je seveda veseliva,« sta povedala Enej Lah in Jakob Korošec.

Prilagajanje gradiv, umetniških del in razstavnih eksponatov je pomembno ne le za slepe in slabovidne, temveč je zrcalo družbe, v kateri si želimo živeti, je bilo večkrat slišati med mladimi udeleženci delavnice. Slepi Igor Miljavec, 22 let tudi predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, pa je dodal, da je pravilno vodenje po razstavi za slepega in slabovidnega človeka lahko imenitna izkušnja. »Se pa zgodi, da so prilagoditve sicer dobre, žal pa pogosto vsebinsko nepovezane. Ker imamo v našem društvu, ki izvaja rehabilitacijo po vsej državi, zaposlenega tiflopedagoga, ki slepim in slabovidnim v domačem okolju in vsakdanjem življenju pomaga premoščati ovire, vemo, da se marsikaj da. Obenem poudarjam, da je še kako pomembno izobraževati kustose ali tiste, ki vodijo po razstavah, da bodo s svojim znanjem dodali vrednost razstavi,« je še povedal Miljavec, ki od občine veliko pričakuje tudi v letu 2025, ko bo Nova Gorica evropska prestolnica kulture.