Pot do samostojne šolske stavbe v Trnovem je bila dolga, trajala je skoraj 200 let. Začetek šolstva v Trnovem sega v čas Marije Terezije, ki je leta 1778 izdala odlok, da se v tem ljubljanskem predmestju ustanovi šola za otroke od 6. do 12. leta. Načrtovali so tri razrede. Potreba po novih šolskih prostorih se je pokazala, ker je bilo v Trnovem vse več šolajočih se otrok, prostori v mestni normalki so postajali pretesni, poleg tega je bila za otroke iz trnovskega predmestja predaleč.
Vendar je do uresničitve odloka o ustanovitvi trnovske šole minilo precej časa. Dolgo so iskali primerne prostore. V bližini trnovske cerkve je stala skromna hiša, ki so jo kljub pomanjkljivostim izbrali za šolo. Njen lastnik je bil čolnar Matej Čurn, ki je v zameno za hišo zahteval drugo na Gmajni ob Ljubljanici, današnjem Trnovskem pristanu, kot je v zapisu, ki povzema zgodovino šolanja v Trnovem, navedla Blanka Konhajzler Bombač, učiteljice zgodovine na OŠ Trnovo. A ponudba se ni izšla, Čurna so, ker je zahteval preveč, označili za skopuha in iskanje lokacije za trnovsko šolo se je nadaljevalo. Na magistratu so zatem za izbrali območje nasproti trnovskega župnišča, kjer bi šolo zgradili, a ker je bil tudi ta projekt predrag, so idejo opustili. Prostore so nato našli v stanovanju v okolišu, kjer se je pouk začel prvega septembra 1787. Načrt je bil, da sčasoma le zgradijo novo šolsko stavbo. Ker pa se zaradi precej višjih stroškov od predvidenih vseeno finančno ni izšlo, so trnovsko župnišče povišali za eno nadstropje, in tako so učenci leta 1789 pouk začeli obiskovati tam.
Zaradi dela so zamujali k pouku
V župnišču je šola dobila prostor v pritlični sobani, imela je dva razreda in enega učitelja. Obiskovali so jo otroci iz Trnovega, Krakovega, Gradišča, Glinc in Viča. Predvidena je bila šolnina, vendar je večinoma revni starši šolajočih se otrok niso mogli plačati. Ker je bil obisk pouka slab, so uvedli kazen, ki je v primeru nerednega obiska znašala plačilo v višini dvojne šolnine. Otroci so k pouku tudi zamujali in ohranila so se opravičila, ki jih je učitelj beležil, med njimi si je, kot jih je v predstavitvi zgodovine trnovskega šolstva navedla Blanka Konhajzler Bombač, denimo zapisal, da »ima tri hčere, pa ne more vseh pošiljati ves čas«, da »ga doma rabijo za zibanje«, da »ga potrebujejo za delo« pa da »je preubog«.
V prvem razredu so imeli enajst ur pouka na teden. Učili so se črk, pravopisa, lepopisa, računanja, prevajanja iz slovenščine v nemščino in obratno ter drugega. Učni jezik je bila nemščina, na koncu leta pa je učence čakal izpit iz vseh predmetov in najboljše so vpisali v zlato knjigo. Pouk je potekal dopoldne in popoldne, začetek šolskih ur je učitelj naznanil z žvižgom na župnijskem pragu.
Želja po novi šolski stavbi se je uresničila šele 1960, ko so jo začeli graditi na območju, kjer je bil nekoč Kernov bajer in pozimi priljubljeno drsališče. Trnovsko šolo so slavnostno odprli leta 1962, pouk pa so v njej obiskovali otroci iz Trnovega, Kolezije in dela današnjega Viča. Prvo leto je bilo vpisanih 888 učencev, 111 je bilo prvošolcev, ostali so prišli z drugih šol. Ker je bila nižja stopnja na začetku slabo opremljena z učnimi pripomočki, so jih učitelji večinoma izdelovali sami. Table so bile premajhne in iz slabega lesa. Razredničarke razrednega pouka pa so se sestajale ob sobotah po pouku, da so sestavile tedenski načrt. Ob nastanku trnovska šola še ni imela telovadnice, to so leta 1965 še gradili.
Trnovska osnovna šola je samostojno delovala do osemdesetih prejšnjega stoletja. Ko so v Trnovem, primestnem območju s kmetijami, njivami, vrtovi in družinskimi hišami, zgradili stanovanjske bloke, se je prebivalstvo tega dela mesta povečalo in šola, kamor so hodili tudi učenci iz Murgelj, Kolezije in Rakove jelše, je postala premajhna. Zato so leta 1986 le kilometer stran zgradili novo, današnjo osnovno šolo Kolezija. Z razdružitvijo šol se je spremenil tudi odlok o šolskih okoliših in osnovna šola Trnovo je takrat dobila tudi današnje ime.
